Po simboličnem začetku razorožitve Kurdske delavske stranke (PKK) se naslednje faze mirovnega procesa med Turčijo in Kurdi še oblikujejo. Sam po sebi je velik zalogaj že zapleten proces morebitnega razoroževanja kurdskih enot v vsaj dveh od štirih držav, kjer so razkropljeni. Krhkost mirovnega procesa je še večja zaradi zahtevne notranjepolitične situacije v Turčiji, kjer vladajoča stranka AKP z vsemi topovi že mesece strelja proti glavni opozicijski stranki CHP, ter zaradi zapletenih geopolitičnih razmer na Bližnjem vzhodu. Tako se lahko mirovni proces s PKK hitro sesuje kot hiša iz kart. Navajamo nekaj odgovorov na vprašanja v povezavi z njim.
1. Koliko kurdskih borcev se bo moralo razorožiti?
Natančno število kurdskih borcev ni znano. Največkrat se omenja številka okoli 9000, večina pa jih ni v Turčiji, saj so razkropljeni po štirih državah, med katere so bili razdeljeni Kurdi po prvi svetovni vojni, ko niso dobili nacionalne države. V Turčiji jih je po nekaterih ocenah le še 1500. Ob vse močnejših vojaških operacijah turške vojske vse od 80. let prejšnjega stoletja so se namreč v več valovih umaknili predvsem v Irak, kjer naj bi jih bilo 5000 in se skrivajo v gorovju Kandil. Večina se je tja pomaknila po prijetju voditelja PKK Abdulaha Öcalana leta 1998 v Keniji.
Najmanj jih je v Iranu, okoli 500, in sicer v okviru skupine PJAK. Ti se redno spopadajo s tamkajšnjimi varnostnimi silami. V Siriji PKK uradno nima izpostave, vendar je jasno, da je milica YPG z okoli 3000 borci sorodna PKK. Uradno turško stališče je, da se morajo razorožiti vsi ti členi mreže PKK. Nad razorožitvijo borcev razpuščene PKK bosta bedeli posebna turška parlamentarna komisija in obveščevalna služba MIT. Vprašanje ostaja, ali bodo Öcalanov ukaz o razorožitvi spoštovale vse te skupine in ali se ne bodo morda oblikovale posamične odpadniške enote.
2. Kaj sledi procesu razoroževanja?
Potekal naj bi vse poletje, za naprej urnik ni znan. Vzporedno naj bi se začel politični proces za reformo turške zakonodaje in ustave, s katero bi Kurdi dobili več pravic v državi. V PKK opozarjajo, da bo od tozadevnih pravnih in socialnih ukrepov turške oblasti v veliki meri odvisen uspeh mirovnega procesa. Obseg dodatnih pravic, ki bi jih turška vlada lahko dodelila Kurdom, še ni določen. Ti med drugim terjajo drugačen odnos vlade do občin z večinskim kurdskim prebivalstvom, kjer so že vladali s svojimi župani, dokler jih zaradi domnevnih groženj terorizma uradna Ankara ni odstavila in nadomestila z državnimi upravniki občin.
Mogoče so tudi spremembe ustave, ki si jih želi tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, saj bi mu lahko omogočile nov mandat. Zato tudi z mirovnim procesom s Kurdi išče podporo prokurdske stranke DEM.
3. Kaj se bo zgodilo z zaprtim vodjo PKK Abdulahom Öcalanom?
Usoda Öcalana je negotova. Prestaja dosmrtno ječo na otoku Imrali v Marmarskem morju, v PKK pa so ob zagonu mirovnega procesa postavljali pogoj, da se mu izboljšajo pogoji v zaporu. Pozneje so zahtevali njegovo izpustitev, vendar v Turčiji o tem za zdaj ne razmišljajo. Svetu Evrope so celo sporočili, da Öcalanu ne bodo podaljšali »pravice do upanja«, kar pomeni, da je njegova obsodba na dosmrtno ječo zacementirana in nima možnosti pomilostitve. Erdoganov koalicijski partner Devlet Bahceli iz nacionalistične stranke MHP je na morebitno pomilostitev namigoval lani ob pogoju, da se PKK začne razoroževati. Toda v vladi so zavrnili takšne namige. V prokurdski stranki DEM pa so zaradi umika »pravice do upanja« Öcalanu zdaj razhudeni.
4. So v razorožitev vključeni tudi Kurdi v Siriji?
Turške oblasti pričakujejo, da se bodo razorožile tudi tamkajšnje milice YPG, ki jih imajo v Ankari za del PKK, toda proces je zapleten. YPG deluje tudi v okviru Demokratične sirske vojske (SDF), ki nadzoruje večji del severnega dela Sirije na tamkajšnjih kurdskih območjih. Nova sirska oblast Ahmeda Al Šare je s SDF dosegla načelni dogovor o vključitvi teh enot v redno sestavo nove sirske vojske. Težave so pri vprašanju, ali bo SDF ohranila poveljniško avtonomijo znotraj redne sirske vojske ali se bo morala podrediti enotnemu poveljniškemu sistemu.
Gre tudi za politično vprašanje, ki se dotika nastajajoče prihodnje ureditve Sirije. Kurdi na severu hočejo ohraniti avtonomijo v Rožavi. Damask temu nasprotuje in je pripravljen privoliti le v omejeno decentralizacijo, je pa Al Šara nakazal pripravljenost podelitve političnih in kulturnih pravic Kurdom v Siriji. Avtonomije kurdskega severa tudi niso pripravljene sprejeti Turčija in ZDA, slednje želijo ohraniti enotno Sirijo.
