Dober mesec po parafiranju mirovne deklaracije, s katero sta armenski premier Nikol Pašinjan in azerbajdžanski premier Ilham Alijev pri Donaldu Trumpu odprla novo stran v meddržavnih odnosih, datum podpisa deklaracije še ni znan. Normalizacija odnosov, medsebojno priznavanje ozemeljske celovitosti in vzpostavitev prometnega koridorja, ki bo osrednji del Azerbajdžana povezal z njegovo eksklavo Nahičevan, tako za zdaj ostajajo načrti, ki jih je treba še dokončno sprejeti.

Težave pri končnem podpisu so povezane z azerbajdžanskimi zahtevami, da Armenija pred podpisom dogovora spremeni svojo ustavo. V njej naj bi namreč do Azerbajdžana gojila ozemeljske zahteve glede območja Gorskega Karabaha, ki ga je v zadnji kratki bliskoviti ofenzivi Azerbajdžana septembra 2023 dokončno izgubila. V Armenijo se je nato v strahu pod pogromom izselilo vse etnično armensko prebivalstvo in samooklicana republika Arcah je prenehala obstajati.

Farid Šafijev, vodja Centra za analizo mednarodnih odnosov iz Bakuja

Mirovni proces lahko pokvarijo zunanje sile in revanšistične sile v Armeniji. Čeprav verjamem, da so možnosti za to majhne.

Za Azerbajdžan je problematična preambula armenske ustave, ki vsebuje omembo deklaracije neodvisnosti Armenije iz leta 1990, v tem dokumentu pa je omenjena odločitev iz leta 1989 o združitvi armenske republike iz Sovjetske zveze in Gorskega Karabaha, ki je bil azerbajdžansko ozemlje. »Mirovna pot je obetavna in ima pozitiven trend. Za podpis mirovnega sporazuma pa mora Armenija spremeniti svojo ustavo in odpraviti ozemeljske zahteve do Azerbajdžana. To bo odprlo povsem nove priložnosti v regiji,« pravi naš sogovornik Farid Šafijev, vodja Centra za analizo mednarodnih odnosov iz Bakuja. »Azerbajdžan je vedno podpiral načelo ozemeljske celovitosti, Armenija pa ga je v zvezi z Azerbajdžanom kršila. Žal so nekatere evropske države pokazale dvojna merila. Razmere so se spremenile po rusko-ukrajinski vojni. Zdaj je tudi Armenija po vojaškem porazu sprejela to normo,« dodaja Šafijev.

Med optimizmom in številnimi izzivi mirovnega dogovora

Farid Šafijev, vodja Centra za analizo mednarodnih odnosov iz Bakuja

Mirovni proces lahko pokvarijo zunanje sile in revanšistične sile v Armeniji. Čeprav verjamem, da so možnosti za to majhne.

Zamenjave ozemlja?

Armenski premier Pašinjan se je po parafiranju dogovora znašel pod pritiskom domače opozicije, ki trdi, da je izdal nacionalne interese. Kritik je več: od tega, da dogovor ne omenja izpustitve armenskih zapornikov in vračanja armenskega prebivalstva v Karabah, do tega, da načrtuje še več ozemeljskih koncesij. To obtožbo je sprožila Pašinjanova pripomba, da bosta Armenija in Azerbajdžan morala med postopkom demarkacije meje izmenjati še nekaj ozemlja.

Pašinjan sicer ne izključuje tudi sprememb ustave, ki jo je treba modernizirati. Ne pove pa nedvoumno, ali bi iz nje črtal za Azerbajdžan sporno omembo deklaracije neodvisnosti. V vsakem primeru namerava spremenjeno ustavo dati v referendumsko presojo ljudstvu. »Če bodo Armenci na referendumu glasovali za spremembo, bo na Južnem Kavkazu zavladal mir,« je prepričan Šafijev. Bi pa po njegovem mnenju mirovni proces lahko pokvarile zunanje sile ali »revanšistične sile v Armeniji. Čeprav verjamem, da so možnosti za to majhne.«

Rusija izgublja vpliv

Medtem ko Rusija previdno pozdravlja mirovni dogovor, v Moskvi tudi ugotavljajo, da z njim njen vpliv v regiji dodatno plahni. Iz njene orbite se je zavihtela Armenija, ker ji Rusija ni pomagala v boju proti Azerbajdžanu. Za sodelovanje z Zahodom pa so se odločili tudi v Bakuju. »Rusija svojo politiko na Južnem Kavkazu utemeljuje na načelu 'deli in vladaj'. Pri tem ji je popolnoma spodletelo. Izgublja vpliv, vendar bi bilo prezgodaj trditi, da bo izginila z Južnega Kavkaza. Moskva ima priložnost za pozitivno sodelovanje, ki temelji na gospodarski interakciji in humanitarnih projektih. Vendar mora spoštovati suverenost in ozemeljsko celovitost držav,« opozarja Šafijev.

Zelo se mirovnega dogovora veselijo v Turčiji. Koridor med Azerbajdžanom in Nahičevanom, ki so ga poimenovali kar Trumpova pot za mednarodni mir in blaginjo, bo namreč koristil tudi jugovzhodu Turčije in tamkajšnjemu prometno-gospodarskemu vozlišču Kars. Turčija bo namreč dobila kopensko vez s trgi Srednje Azije, ki zaradi vojne v Ukrajini iščejo alternativne prometne povezave do Evrope. Turški gradbeni stroji so že začeli graditi 224-kilometrsko železniško povezavo do Nahičevana. Do koridorja pa so kritični v Iranu, saj trdijo, da bo otežil njegove povezave s Kavkazom. 

 

Priporočamo