Znoj teče po obrazu Tarika Abuja Jusefa, ko se muči z vadbo na improvizirani fitnes opremi. Vsak gib je težji, kot bi moral biti. Triindvajsetletni palestinski bodibilder zavestno omejuje svoje treninge – boleča sprememba od intenzivnih rutin, ki jih je nekoč oboževal. Toda v enklavi, kjer skoraj vsi stradajo, je ohranjanje mišične mase postalo dejanje preživetja in odpora.
»Od marca sem izgubil 14 kilogramov, z 72 sem prišel na 58,« pravi Abu Jusef v času, ko je Izrael še zaostril obleganje, zaprl mejne prehode in drastično omejil dovažanje hrane. »Če je prehranjevanje v Gazi postalo nenormalnost, je za nas bodibilderje vadba eden redkih načinov, da ohranimo občutek normalnosti,« je povedal za Al Džaziro.
Lačni bolj kot ne vsi
Njegova zgodba ponazarja širšo humanitarno katastrofo. Po vsej Gazi, veliki le okoli 365 kvadratnih kilometrov, dva milijona Palestincev trpita zaradi pomanjkanja hrane.
Po podatkih Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti (OCHA) skoraj vse prebivalstvo doživlja katastrofalno pomanjkanje hrane, sever Gaze pa že uradno lakoto. Zdravniki brez meja (MSF) poročajo o številnih primerih hude akutne podhranjenosti in poudarjajo, da gre za umetno povzročeno krizo.
Svetovni program za hrano (WFP) opozarja, da se bo huda lakota brez takojšnjega ukrepanja razširila na vso Gazo, medtem ko milijoni ton pomoči ostajajo blokirani na mejnih prehodih, ki jih nadzoruje Izrael.
Telovadnica v šotoru med begunci
Improvizirano telovadišče, kjer trenira Abu Jusef, je v šotoru v Al Mavasiju, na prenatrpanem »varnem območju« v južni Gazi, kjer zdaj živi okoli milijon razseljenih Palestincev. Tam je trener Adli Al Asar, 55-letni mednarodni prvak v dvigovanju uteži, iz opreme, rešene iz ruševin svojega porušenega fitnes centra, ustvaril majhno zatočišče za bodibilderje.
Pred vojno je v njegovi telovadnici dnevno vadilo več kot dvesto športnikov vseh starosti. Danes jih komaj deset odstotkov še zmore trenirati, pa še to le enkrat ali dvakrat na teden.
»V času vsiljene lakote se je vse spremenilo,« pravi Al Asar, ki je tudi sam izgubil 11 kilogramov telesne teže. »Športniki so izgubili od 10 do 15 kilogramov in sposobnost dvigovanja uteži. Moja ramenska mišica je bila prej široka 40 centimetrov, zdaj je manj kot 35. Skrčile so se tudi vse druge mišice.«
Gre za psihološko preživetje
Za mnoge športnike šotorska telovadnica ne omogoča le fizične vadbe, temveč je tudi eden od načinov, kako ohraniti voljo do življenja.
»Šport daje življenje in psihološko uteho. Bili smo bližje mrtvim kot živim,« pravi Kaled Al Bahabsa, 29-letnik, ki se je po poškodbah zaradi izraelskega obstreljevanja vrnil k vadbi. »Ko sem znova začel trenirati, sem se počutil bližje živim.«
Dve leti neprekinjenih bombardiranj izraelske vojske sta po podatkih ministrstva za zdravje v Gazi ubili več kot 62.000 ljudi, uničili velik del ozemlja in razselili večino prebivalstva. Preživeli se spopadajo z lakoto in skoraj popolnim pomanjkanjem osnovnih življenjskih dobrin.
Trener Al Asar športnikom strogo omejuje vadbo: treningi trajajo največ 30 minut, odmori med serijami so dolgi pet minut, dvigujejo pa največ polovico prejšnje teže. »Lačni smo. Če se razmere ne spremenijo, bo trening sčasoma postal nemogoč,« opozarja.
Bombe le nekaj metrov stran
Športniki vztrajajo. Vadijo tudi, ko izraelske letalske bombe padajo le nekaj metrov stran. »Ves čas sem lačen,« pravi Abu Jusef, ki je bil pred vojno pripravljen nastopiti na tekmovanju v bodibildingu v Gazi. »A ne izgubljam upanja. Trening, pa čeprav omejen, mi vrača moč.«
Za bodibilderje v Gazi je šport postal simbol upora proti genocidu, uničenju in lakoti.
Kot pravi trener Al Asar: »Ideja tukaj je globlja od same vadbe. Iščemo življenje, ki ga želimo živeti v varnosti in miru. Gaza bo živela naprej – ne glede na genocid. Šport je le en njegov del.«
