Iran je država, ki ima kontinuiteto s prejšnjimi državnimi tvorbami na njenem ozemlju, in prav ozemlje je tisto, ki je eden ključnih temeljev identitete v Iranu.
Kot vse nacionalne identitete je tudi iranska fluidna in včasih sporna. Kljub temu je iranska navezanost na Iran Zamin (dežela Irana) in Iran Šahr (država Irana) ostala izjemno konstantna. Iranci se identificirajo tako s šiitskim islamom kot s svojo predislamsko zgodovino, zlasti s Sasanidi, Ahemenidi in Parti.
Znak tega so lahko že imena, ki jih Iranci izbirajo svojim otrokom. Iz islamske kulture prihajajo pogosta imena, kot so Ali, Mehdi, Reza, Husein, Hasan in Fatemeh; iz starega Irana, zlasti iz Šahnameha (Knjiga kraljev), pa imena, kot so Isfandijar, Iskandar, Rostam in Sohrab.
Perzija ali Iran?
Današnji Iran je bil do prve tretjine 20. stoletja v Evropi znan kot Perzija. Tudi potem, ko je takratni vladar Reza Šah Pahlavi zahteval uporabo poimenovanja Iran, je termin Perzija in Perzijci zdržal kot poimenovanje za državo in njene prebivalce. Beseda Iran je sicer še antičnega izvora in v Šahnamehu, ki velja za enega temeljev iranske identitete, se pojavi na več kot sto mestih. Pridevnik iranski ima tako lahko pomene, ki presegajo sodobno državo Iran, oziroma natančneje Islamsko republiko Iran.
Perzijci predstavljajo večino prebivalstva v državi in njihov jezik je postal tudi uradni jezik države, ki se mu je včasih v Evropi večinoma reklo farsi, danes pa je uradno poimenovanje iranski jezik.
Ta jezik uvrščamo v večjo skupino iranskih jezikov, ki jo sestavlja več deset različnih jezikov. Med tistimi z največ govorci so poleg perzijščine še paštunščina in kurdščina. Te jezikovne razvrstitve so eden ključnih elementov tudi pri definiranju etnij, ki te jezike govorijo, v večje skupine. Ta ljudstva se danes nahajajo tudi zunaj sodobnega Irana, predvsem na območjih, kjer so nekoč vladali iranski vladarji.
Tako imenovana iranska ljudstva so torej najbolj definirana s sorodnimi jeziki, a hkrati te etnične skupine povezujejo tudi prepletena zgodovina, kulturno izročilo in nenazadnje so raziskovalci med temi etnijami dokazali tudi tesne genetske povezave.
Demografija sodobnega Irana
Poleg Perzijcev, ki predstavljajo okoli 60 odstotkov iranskega prebivalstva, med iranska ljudstva uvrščamo še Kurde, ki jih je okoli 10 odstotkov, še dodatnih 10 pa predstavljajo druge manjše etnije, kot so Semnanijci, Baloči in Kirmanci.
Druga večja skupina etnij v Iranu so turške etnije. Največja skupina so Azerbajdžanci, ki predstavljajo okoli 15 odstotkov prebivalstva. Tega porekla je tudi trenutni iranski predsednik Masud Pezeškian. Druge turške etnije so na primer Turkmenci, Kazaki in Kaškaji.
Arabci predstavljajo enega do dveh odstotkov prebivalstva. Poleg njih pa v Iranu živijo še številne druge manjše etnične skupine, kot so Judje, Gruzijci, Armenci, Čerkezi in drugi.
Danes Iran pri štetju prebivalstva ne beleži etnične pripadnosti, zato so te številke le ocene na podlagi drugih demografskih podatkov, kot je na primer znanje jezika. V začetku 20. stoletja več kot polovica ljudi v sodobnem Iranu ni znala govoriti perzijsko, danes pa jih le malo poleg perzijščine govori še kak drug jezik, ki so ga denimo govorili njihovi predniki.
Identiteta temelječa na skupni zgodovinski izkušnji
Iranski vladarji vse do začetka 20. stoletja niso vodili procesa izgradnje institucij države, ki je v Evropi potekal vsaj od 15. stoletja dalje. Iranski šahi so državi vladali preko zvez z lokalnimi in plemenskimi elitami. Nacionalno zavest je tako pomembno izoblikovalo 20 stoletje.
Kot pravi zgodovinar Ervand Abrahamian v knjigi Zgodovina sodobnega Irana, občutek iranske nacionalne identitete danes ne izhaja le iz njegove šiitske in predislamske dediščine, temveč tudi iz skupnih izkušenj preteklega stoletja – imperialne grožnje z Zahoda, ustavne revolucije, travmatičnega državnega udara leta 1953, obdobja dinastije Pahlavi in seveda dramatičnih izkušenj Islamske revolucije in vojne z Irakom. Iranske identitete ni kovala le skupna zgodovina, skupna geografija, skupni jezik in skupna vera, temveč tudi skupne izkušnje v bližnji preteklosti – vključno z enajstimi predsedniškimi in devetimi parlamentarnimi volitvami od leta 1979.
Zgodovina je podložnike, kmete in pogosto ne-perzijsko govoreče prebivalce spremenila v iranske državljane. Ta nacionalna identiteta je vprašljiva le v perifernih sunitskih regijah, ki jih naseljujejo Kurdi, Turkmenci in Baloči.
