S Kamalo Harris te dni v demokratski stranki spet niso zadovoljni. Seveda bo težko kaj preseglo razočaranje po njenem volilnem porazu proti Donaldu Trumpu, katerega razsežnosti se kažejo vsak dan s potezami in politikami Bele hiše, četudi so bili lani mnogi v stranki do političarke iz Kalifornije še dokaj prizanesljivi. Okoliščine, ki so jo pripeljale v vlogo predsedniške kandidatke, so bile pač zelo nenavadne: Joe Biden je po svojem katastrofalnem predvolilnem soočenju s Trumpom odstopil od kandidature julija, vsega 107 dni pred volitvami, njegova podpredsednica Harrisova pa je potem morala skoraj čez noč postaviti kampanjo na noge.
Zdaj se je Harrisova odločila o tem času objaviti knjigo. Na police je prišla prejšnji teden in ima jasen naslov: 107 dni. Mnogi v stranki pa zdaj niso več prizanesljivi. Razlog je precej splošna ocena, da je Harrisova v knjigi našla krivdo za svoj neuspeh povsod razen pred ogledalom. Kot piše CNN, je najpogostejša beseda, ki jo za knjigo uporabljajo strankini operativci, da je bizarna. In nepotrebna. Da ji nekaterih stvari res ne bi bilo treba zapisati, saj niso uporabne za nikogar.
O Bidnu in enosmerni zvestobi
Ameriški mediji so v teh povzeli glavne točke 320 strani dolge knjige. Seveda odmeva njena kritika Joeja Bidna. Harrisova trdi, mu je bila vedno politično zvesta, ni pa bilo obrnjeno. Pravi, da ga je vedno branila pred političnimi napadi od zunaj (kot se od podpredsednice tudi pričakuje), da pa ni bila deležna enake zaščite Bidnovega kroga, ko so napadali njo. In da so dvomili, ali Bidnu res stoji ob strani. Po njegovem soočenju s Trumpom, ko se je na predsednika ustvaril ogromen pritisk v stranki, naj odstopi, je prva dama Jill Biden potegnila na stran soproga Harrisove Douga Emhoffa in ga vprašala, ali sta s Harrisovo zvesta Bidnu, kar je Emhoffa po njenih besedah močno zbodlo. In ko je Harrisova že bila kandidatka, jo je Biden poklical tik pred tem, ko bi morala na oder na soočenje s Trumpom. Zaželel ji je srečo, potem pa razvlekel pogovor s spraševanjem, ali za njegovim hrbtom govori grdo o njem pri vplivnežih v stranki, piše v knjigi.
Dejstva, da se je Biden odločil kandidirati za drugi mandat kljub očitno pešajočim miselnim sposobnostim, Harrisova ni kritizirala neposredno. Zapisala pa je, da se ji zdi neodgovorno, da so v stranki to odločitev prepustili izključno Bidnovim. »Na koncu je bila to odločitev Joeja in Jill,« je zapisala in dodala, da bi morala večjo vlogo prevzeti tudi sama. Kajti jasno je bilo, da Bidnov krog predsednika brani in ga potiska naprej. Toda po debati s Trumpom ni mogla storiti ničesar, je dejala, ker bi bilo videti koristoljubno. Zapisala je tudi, da se je pozneje med svojo kampanjo zelo težko distancirala od Bidna in da je bila to vsekakor težava, ki jo je na kratko in brez dlake na jeziku opisal njen svetovalec David Plouffe: »Ljudje sovražijo Joeja Bidna.«
Kritizirala lasten izbor
Precej nerazumljiva je njena kritika guvernerja Minnesote Tima Walza, ki si ga je izbrala za podpredsedniškega kandidata. Vsem je bilo jasno, da je Walzev politični domet na nacionalni ravni omejen in Harrisova ga je navsezadnje tudi izbrala, ker ni imel ambicij naskoka na Belo hišo. Toda v knjigi denimo ostro kritizira njegov nastop na podpredsedniškem soočenju z J. D. Vanceom, češ da je padel v past in se pustil zvabiti v prijazno debato. »Soočenje sem gledala z Dougom in se spraševala: kaj se dogaja? V televizijski ekran sem rekla: nisi tam, da kuješ prijateljstvo z nekom, ki napada tvojo predsedniško kandidatko!«
V knjigi je razkrila, da si je za svojega podpredsedniškega kandidata želela Peta Buttigiega, župana mesta v Indiani, ki se je za predsedniško nominacijo demokratske stranke potegoval leta 2020 in bil v Bidnovi vladi minister za promet. Toda odločila se je drugače, ker je istospolno usmerjen in se ji je zdelo, da Amerika ni pripravljena na skupno kandidaturo temnopolte ženske in geja. Buttigieg je v odgovoru na ta zapis za Politico pomenljivo dejal, da se zaupanje volilcev pridobiva s prepričevanjem, da boš zanje nekaj naredil, ne s tem, v kateri predal sodiš.
Buttigieg šteje za mogočega vnovičnega predsedniškega kandidata leta 2028, podobno kot eden upov stranke, guverner Pensilvanije Josh Shapiro. Ta je bil v najožjem krogu za podpredsedniškega kandidata Harrisove – in tudi njega Harrisova zdaj kritizira. Piše, da je bil poln sebe, da je že spraševal, koliko sob je v rezidenci podpredsednika. Piše tudi, da jo je poskušal priklicati in odstopiti od kandidature, ko je izvedel, da ni izbran. Pri Shapiru so kritike zavrnili in zapisali, da »bi bilo smešno namigovati, da je bil osredotočen na kar koli drugega kot na poraz Donalda Trumpa«.
Bo poskusila vnovič?
Recenzije knjige so večinoma negativne, politična prihodnost Kamale Harris pa nejasna. Sporočila je, da se ne bo potegovala za položaj guvernerke Kalifornije na volitvah prihodnje leto. Nakazala pa je tudi, da se spogleduje s ponovno predsedniško kandidaturo leta 2028. Če to drži, potem je na mestu opažanje mnogih iz vrst demokratov, da ji usmerjanje prsta krivde v druge v stranki ne bo pomagalo. Že tako in tako demokrati od lanskega poraza naprej delujejo kot razbita vojska brez idej. In zdi se, da bolj kot ponovitev leta 2020, ko se je stranka reševala s političnim veteranom Joejem Bidnom, potrebuje ponovitev leta 2008, ko je prišel svež obraz v podobi Baracka Obame. Kamala Harrisova to že nekaj časa ni več.
