Brexitarji so skočili pokonci, ko je britansko finančno ministrstvo nehote razkrilo, da je v blagajno EU nakazalo več kot 3,6 milijarde evrov globe, ker je v času, ko je bila Velika Britanija še članica EU (do 31. januarja 2020), malomarnost britanskih nadzornih organov kitajskemu organiziranemu kriminalu omogočila, da je celinsko Evropo preplavil s cenenimi kitajskimi oblačili in obutvijo. Preiskava izvedencev EU za prevare je pokazala, da britanski urad za davke in carine ni preverjal »nemogoče nizkih cen britanskega uvoza iz Kitajske« in da je bila več kot polovica oblačil in obutve, uvoženih iz Kitajske, pod »najnižjimi sprejemljivi cenami«. Spor Londona in Bruslja sega v leto 2017, leto po referendumu o izstopu iz EU, ki ga velika večina Otočanov zdaj grenko obžaluje. Ne samo zato, ker je bil zelo drag, ampak tudi zato, ker je vse bolj jasno, kako hudo samopohabljenje je prinesla ta odločitev, h kateri so prispevale predvsem številne laži brexitarjev, posebno Borisa Johnsona.
Vik in krik brexitarjev
Vročični brexitarji, kot je nekdanji minister za brexit, zdaj že dolgo samo konservativni David Davis, so skočili pokonci in kričijo na britansko vlado, še bolj pa na EU. Evropsko sodišče je razsodilo, da je Velika Britanija res ravnala malomarno, ker je kitajskim kriminalnim tolpam omogočila, da so EU preplavile s cenenim kitajskim blagom. Davis je jezno ocenil, da sta ta razsodba in visoka globa nova potrditev razlogov, zaradi katerih je Velika Britanija zapustila EU. Dejal je, da se niti na daleč ne more strinjati z razsodbo evropskega sodišča. Užalil je nekdanje partnerice v EU, posebno dve, ko je dejal, da ne more verjeti, da bi britanska carina slabše opravila svoje naloge kot belgijska, španska ali katera koli druga carina v Evropi. V Bruslju so trdili, da London ni preprečil prevarantsko nizkih cen uvoženih oblačil in obutve iz Kitajske od novembra 2011 do oktobra 2017. John Glenn, glavni sekretar zakladnice, kot na Otoku rečejo finančnemu ministrstvu, trdi, da je britanska stran ves čas spora zatrjevala, da je primerno ukrepala. Posredno je priznal, da je ukrepala šele, ko je EU sprožila postopek, saj je dejal, da je London sprejemal primerne vse ostrejše ukrepe, da bi se spoprijel s tem vprašanjem, in da je med drugim »s pregonom odstranil sumljive trgovce«, kar koli že to pomeni.
Priznanje krivde
Glen pravi, da je Britanija s plačilom »znatne vsote potegnila črto pod ta dolgotrajni primer in s tem izpolnila svoje mednarodne obveznosti«. Znatno vsoto je nehote razkrilo finančno ministrstvo. Z njo je London potrdil krivdo. Prvi obrok Otočanom doslej neznane globe, 680 milijonov evrov, je London plačal junija lani, drugega, 702 milijona, sredi januarja, zadnjega, milijardo in četrt, pa ta teden. Plačilo globe je nehote razkrilo finančno ministrstvo. Kako prav bi ta denar prišel za primerno povišico plač medicinskih sester, ki so stavkale v začetku tedna, in posadk reševalnih vozil, ki so stavkale konec tedna. Ta globa ni povezana z brexitskim ločitvenim račun, ki je nanesel okoli 44 milijard evrov. Britanija ga je začela v obrokih plačevati leta 2020. Plačati ga mora do leta 2057, od tega 20 milijard v prvih petih letih. Plačala naj bi že najmanj 14 milijard. Čeprav je zadnje mesece kazalo, da Sunakova vlada išče poti za vnovično zbližanje z EU, njena odločitev, da konec leta črta na tisoče zakonov, podedovanih iz EU in ob odhodu prepisanih v britansko zakonodajo, opozarjajo v Bruslju, obeta pravo trgovinsko vojno med Veliko Britanijo in EU.
