Dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije ZRS Koper in dekan Fakultete ISH na Univerzi Alma Mater Europaea, je odločitev kardinalskega zbora komentiral takole: »Mislim, da je katoliška Cerkev dobila primernega papeža za čas, v katerem se nahajamo. Svet je pred velikanskimi izzivi in potrebuje etično vodstvo ter zavzemanje za mir, solidarnost in tesno sodelovanje med narodi in tudi verstvi. Upam, da bo prvi ameriški papež Leon XIV. premogel na eni strani umirjenost in zbranost, kakor tudi na drugi strani posebno energijo za soočanje s silami nemira, etične brezbrižnosti in zla, ki ogrožajo številne ljudi po svetu in da bo tako lahko več kot dostojen Frančiškov naslednik, ki bo še naprej lahko tudi vodil notranjo prenovo lastne institucije.«

Tudi dr. Marjan Smrke, sociolog religije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, meni, da izbira ni slaba: »Ni bilo presenečenje. Izbira ni slaba, zdi se, da bo stopil po Frančiškovih stopnjah, ne da bi za konzervativce predstavljal preveliko tveganje velikih in naglih korakov.«

Smrke se je dotaknil tudi papeževega imena: »Izbor imena, če razmišljamo o smislu nomem est omen, ime je znamenje, tudi ni kaj zloveščega, nasprotno, Leon XIII. je bil v 19. stoletju v sendviču zelo konzervativnih Pijev, Pija IX., X., XI. XII., in je bil v tej druščini najbolj liberalen, kar povedo že naslovi njegovih okrožnic, denimo Rerum novarum, ki je začrtala socialni nauk, v katerem je usmeril pozornost katoliške cerkve na položaj delavstva. To kaže, da ima čut za socialna vprašanja, kar je stičišče s Frančiškom in Leonom XIII.«

Papežev uvodni nastop, tako Smrke, je bil »kar impresiven: takoj je bilo potrjeno, kar je mogoče ujeti kje na spletu, da gre za poliglota. Prvič slišimo Američana, ki govori gladko italijansko brez naglasa, zna še številne druge jezike, kar je povezano z dejstvom, da je deloval tudi v Peruju. Ta izbor v tem demografsko-geografskem smislu ni presenečenje glede na to, da 50 odstotkov katoličanov sveta živi v vseh treh Amerikah, severni, srednji in južni.«

»Kardinali so na eni strani utrdil Frančiškovo dediščino, na drugi strani izbrali nekoga, ki je malo bolj umirjen kot Frančišek, na tretji strani pa dejansko niso izbrali nekoga tipično kurijskega, kot je Pietro Parolin, čeprav sta si relativno sorodna, le da bo Leon XVI. bolj pastoralist.« Tako pa meni dr. Boštjan Udovič, profesor mednarodnih odnosov. »Mislim, da gre tudi za sporočilo Trumpu, v smislu, da ni bil izbran nekdo iz kroga njegovih konzervativnih favoritov. Izbran je bil, če se tako izrazim, liberalec, malo še socialist, na kar kaže izbira imena. Ime, ki si ga je izbral, je sporočilo. Pravzaprav sem osebno čakal predvsem na to, kakšno ime si bo nadel. Pomeni, da bosta njegov fokus sociala in pastorala. V devetih dneh žalovanja so tudi kardinali izpostavili, da mora biti novi papež pastir in znati cerkev združevati. Tudi v nagovoru je poudaril mir, sodelovanje, enotnost cerkve. Sporoča, da se odpoveduje »vladanju« in se bolj postavlja v vlogo pastirja.«  

Dr. Peter Lah,  teolog, jezuit, profesor na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, pa pravi takole: »Očitno je, da so se kardinali zelo hitro uskladili in si bili edini glede tega, kdo bi bil dober papež. To je zelo dobro znamenje, da ni prišlo do polarizacije. Nihče ne more reči, da je zmagal, in nihče ne more reči, da je bil poražen.«

In dodaja, da je novi papež dal s svojo prvo besedo - mir zelo pomembno sporočilo. »Smisel Cerkve je v tem, da dela za mir, prakticira mir, to je poklicanost nas kristjanov in to je danes, ko se vojne in konflikti širijo, izjemno pomembno.« Poudarja pa tudi, da se je vedno govorilo, da papež ne more biti Američan iz ZDA, ker so ZDA tako močna velesila. »Ta izvolitev lahko tudi pokaže, da niso več tako močne oziroma da je zbor kardinalov veliko bolj globalen, ni več tako zahodnjaški. Gre za človeka, ki je resda iz ZDA, ampak je zelo netipičen Američan, bil je misijonar v latinski Ameriki, zadnja leta pa je  delal v Rimu, tudi študiral je v Rimu. Ima široka obzorja. Kar se tiče imena, se je Leon XIII. v zgodovino zapisal s svojo encikliko v podporo proletariatu, delavskemu razredu in je  zelo pomembno ime v katoliški socialni etiki. Dejstvo, da si je papež nadel to ime, je konsistentno s pozornostjo za malega človeka, za obrobne, vse to, kar je papež Frančišek poosebljal.«

Diplomat, nekdanji slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Tomaž Kunstelj pa ocenjuje, da kardinali res niso izgubljali časa: »Odločali so se zelo racionalno. Ne glede na različne špekulacije se je na koncu potrdilo to, da v vsakem obdobju Cerkev dobi voditelja, ki starega ne podira, pač pa nadgrajuje. Že iz izbire imena, papeževega prvega govora, prvega pozdrav je videti neko kontinuiteto, čas pa bo pokazal, koliko bo diskontinuitete v določenih doktrinarnih zadevah.« Glede na to, da ima tudi kurijske izkušnje, je bil dober kompromis, še pravi Kunstelj. »Nobeno presenečenje ne bi sicer bilo, če bi izvoljen Parolin, ki je bil dober tehnokrat, vatikanski diplomat, vodja vatikanske administracije, toda Prevost je imel kot prefekt dikasterija za škofe dober vpogled v stanje cerkve po posameznih državah, kar je lahko prednost.«