Diplomacija na visokih obratih: Kam bosta velesili popeljali Ukrajino?

Odgovore na zastavljeno vprašanje smo iskali pri več sogovornikih, njihovi odgovori pa niso enoznačni. Analiza nekdanjega načelnika generalštaba Alojza Šteinerja, nekdanjega moldavskega zunanjega ministra Nicuja Popescuja, bivšega evropskega poslanca Klemna Grošlja in nekdanjega diplomata Denisa Manceviča vendarle ima skupno rdečo nit: pogovori na Aljaski bodo imeli težo.

Nekdanji načelnik generalštaba Slovenske vojske Alojz Šteiner ocenjuje, da na tem vrhu še ne moremo pričakovati dokončnega dogovora o rusko-ukrajinski zaustavitvi spopadov. »Lahko pa pride do sporazuma, da bodo oboji iskali rešitev. Tudi na Jalti se niso vsega dogovorili, veliko stvari so pustili za Potsdamsko konferenco, kjer so veliko mešetarili. Na Jalti pa so postavili izhodišča – obveljale so meje iz leta 1937, prišlo je do odločitve o razbitju Nemčije. Zdaj se pojavlja vprašanje o razbijanju Ukrajine. Če se bosta obe strani strinjali o tem, da se reže Ukrajino, potem bo to predstavljalo soglasje. Na koncu bo treba najti še način, kako se bo to uredilo,« ocenjuje Šteiner.

Obramboslovcu in nekdanjemu evropskemu poslancu Klemnu Grošlju se zastavlja vprašanje, ali bosta Trump in Putin govorila samo o Ukrajini. »Imam občutek, da bo Ukrajina samo ena od ključnih tem. Trump bo šel širše. Ukrajinskih interesov javno ne želi veliko braniti. Izhajal bo iz ameriških interesov. Želi doseči prekinitev ognja ali kakršen koli mir, ker je to obljubil svoji volilni bazi. Drugi interes pa je, da želi čim bolj osamiti Kitajsko in druge morebitne konkurente ZDA, torej tudi Rusijo in Indijo,« pravi Grošelj.

»Srečanje prinaša veliko nevarnosti za Ukrajino in Evropo v primeru Trumpovega soliranja in improvizacije, čemur je zelo naklonjen,« je prepričan nekdanji diplomat in poznavalec mednarodnih odnosov Denis Mancevič. Po njegovi oceni do srečanja prihaja po tem, ko posebni odposlanec ameriškega predsednika Steve Witkoff hodi na dvostranske pogovore k Putinu brez širše ekipe in na pogovorih z ruskim predsednikom ni prisoten nihče drug iz ameriške administracije ali z zunanjega ministrstva.

»Vprašljivo je, ali sta se (Putin in Witkoff, op. p.) razumela. Govori se, da je Rusija pripravljena na nekakšen kompromis. Pričakuje se, da se bodo pogovori v petek vrteli izključno glede pogojev za začasno premirje,« poudarja Denis Mancevič in navaja, da naj bi Rusija želela umik ukrajinske vojske z vseh štirih še ne povsem zasedenih regij v Ukrajini, ruska vojska pa naj bi se umaknila iz harkovske pokrajine in še iz druge pokrajine, kjer pa ne zaseda večjega ozemlja.

Po oceni še enega našega sogovornika, nekdanjega moldavskega zunanjega ministra Nicuja Popescuja, je zgodovina polna nepopolno ter neuravnoteženo oblikovanih in izpogajanih prekinitev spopadov ter mirovnih dogovorov, ki so vendarle obstali skozi čas. Primer je premirje med Korejama, katerega cilj ni bil vojne končati takoj, je pa prinesel mir, ki traja že sedemdeset let. »Včasih se zgodi ravno nasprotno in imate dobro premišljene ter izpogajane mirovne dogovore, ki pa ne zdržijo. Kaj se bo zgodilo tokrat, ne vemo. Morda bomo dobili dogovor, ki ni zelo dobro uravnotežen in ni premišljen v vseh podrobnostih,« v pričakovanju izida pogovorov na Aljaski meni Popescu, ki noče biti preveč pesimističen. »Bolje, pravično in skladno z geografskimi realnostmi bi bilo, če bi bili Ukrajinci za mizo. Kljub temu da tam ni Evropejcev, so tudi ti pomembni, ker oblikujejo okolje, v katerem lahko Ukrajina sprejema suverene odločitve in se z njihovo pomočjo tudi brani. Še vedno imajo močan vpliv na pot do miru v Ukrajini. Imajo namreč sredstva, strelivo in politično voljo, da lahko podpirajo takšen mir v Ukrajini, ki bo vzdržen dolgoročno,« pravi Popescu, ki zdaj deluje kot analitik pri mislišču Evropski center za zunanje odnose (ECFR).

Prazni sedeži za mizo porajajo skepso

Ker bodo pogovori na Aljaski potekali med Rusijo, ki je začela agresijo in jo lahko konča, ter najvplivnejšo državo, supersilo ZDA, imajo zagotovo težo, pravi Mancevič, toda za konkreten dogovor bi bil po njegovi oceni potreben drugačen format. »Po logiki bi pričakovali, da bi bile stvari bolj dorečene, jasne in potem prepuščene zgolj nekemu zaključnemu pogovoru voditeljev, če bi se strani pogovarjali o resnejšem premirju in potencialno celo mirovnem sporazumu. Tako to običajno poteka. Nedvomno bi bila za mizo Ukrajina, verjetno pa še dve ali tri evropske države, ki bi bile garant dolgotrajnega miru. Ker ničesar od tega nimamo, je to še en element za skepso pri odgovoru na vprašanje, ali lahko petkovi pogovori prinesejo resnejši napredek. Kvečjemu lahko prinesejo dodatne nejasnosti in s tem koristi Putinu, če bi mu uspelo s tem manevrom zavlačevati ali pa si pri Trumpu izpogajati dodatne koncesije v zameno za nekakšno popuščanje ruskim ambicijam, denimo ozemeljskim ali političnim glede vstopa v Nato ali številčnosti ukrajinske vojske. To nikakor ni sprejemljivo za Ukrajino niti za evropske zaveznike,« pravi Mancevič.

Ozemeljska aritmetika

Po njegovi oceni bi bilo vse, kar bi se Putin in Trump dogovorila glede menjav ozemlja, vnaprej obsojeno na propad, ker Ukrajina in Zelenski nikoli ne bi pristala na kaj takega, prav tako niti evropski zavezniki Ukrajine.

Iskanje rešitve z ozemeljskimi zamenjavami kot aktualno razmišljanje poudarja tudi Grošelj. Na pogajalski mizi se je očitno znašel dogovor, ki bi lahko vključeval to, kar je bilo po Grošljevi oceni doslej tabu tema – znan način reševanja konfliktov, kako odstop ozemlja zamenjati za mir. »Pri tem ima vsakdo svoj interes. Putin na ukrajinsko ozemlje gleda zgolj kot na orodje, kako bi prevzel nadzor nad celotno Ukrajino. Trump na to gleda bolj s pragmatičnega vidika, češ Putin je hotel imeti te štiri ukrajinske regije, ki jih je zdaj dobil, v Evropi je nastal mir, sam pa se lahko zdaj osredotoča na Kitajsko,« razmišlja Grošelj.

Razmere na fronti niso naklonjene Ukrajini. Rusija je zavzela lugansko regijo, večino doneške, 40 odstotkov hersonske in 50 odstotkov zaporoške, poudarja Šteiner. »Vprašanje je, ali bodo prevzeli vsa ta ozemlja. Zato tudi Trump govori o zamenjavi ozemelj. Rekli bodo 'dobite hersonsko in zaporoško regijo', hkrati pa bodo sami zahtevali celotno lugansko in doneško regijo. Krim pa je verjetno že odpisan, čeprav je mednarodnopravno gledano še vedno del Ukrajine,« pravi Šteiner.

Dogovor, ki ga utegneta skleniti Trump in Putin, morda ne bo nikoli sprejemljiv za Zelenskega in ukrajinsko ljudstvo, je prepričan Grošelj. Če ga Ukrajina ne bi sprejela, bi to utegnilo koristiti Putinu. Zelenski ni igralec v pogovorih, jasno se vidi, da bi se »velika dva« rada dogovorila, ocenjuje. »Zelenski (za Trumpa, op. p.) ni zanesljiv partner, ki bi se ga želel držati. Pripravljen ga je žrtvovati, da na oblast pride nekdo drug. Potencialnih kandidatov je kar nekaj: denimo bivši načelnik generalštaba Zalužni, tudi kijevski župan Kličko ima določene ambicije,« pravi Grošelj. Ob tem, da je mogoče, da na vrhu na Aljaski ne bo sprejeto ničesar, pa Grošelj tudi dopušča možnost, da Ukrajina zavrne tam določen dogovor ali pa ji ga bodo poskušali vsiliti. V obeh primerih bi to koristilo Rusiji, saj bi bila Ukrajina dodatno začasno destabilizirana.

Na mannerheimovi točki

Kot suverena država ima Ukrajina seveda možnost zavrniti dogovor, vprašanje pa je, kaj se utegne zgoditi po tem. Razmere na bojišču Ukrajini niso naklonjene, tudi ZDA so dale jasno vedeti, da ne bodo več financirale Ukrajincev. Edina bilka upanja Kijevu tako ostajajo Evropejci. »Vojna na izčrpavanje, ki jo spremljamo, gre vendarle v korist Kremlju. Če mu ne bo uspelo svojih dvostranskih ciljev doseči s političnimi prijemi, bo poskušal z vojaškimi. Že za popolno zavzetje štirih pokrajin, ki jih Rusija opisuje kot svoje, pa bo ob današnji dinamiki potrebovala ne samo nekaj mesecev ali leto dni, temveč bistveno več časa. Ne vemo pa, kakšne sposobnosti bo imela Ukrajina v prihodnje za uspešno branjenje. To je odvisno od zmožnosti ukrajinskega rekrutiranja novih vojakov in vojaške pomoči,« pravi Mancevič.

Grošelj pa opozarja, da je Ukrajina že plačala visoko ceno v človeških življenjih in gospodarskem uničenju, ter dodaja, da je vprašanje, koliko časa še lahko zdrži. »Ukrajina je že nekaj časa na mannerheimovi točki. Finski general Mannerheim je leta 1939 rekel politikom, da jih bodo Rusi uničili, če ne sklenejo miru. Enako se dogaja Ukrajini. Zdi se mi, da za Ukrajino ne bo več na voljo Natovega mehanizma, prek katerega kupujejo ameriško orožje, če mir zavrnejo. Trump bi ga verjetno umaknil,« še pravi Grošelj.