Tako kot Himmlerjeva edina hčerka Gudrun je tudi Göringova hči Edda poskušala rešiti to protislovje tako, da je sama pred seboj skušala prikriti zverinsko plat svojega očeta.
Tako kot je bila Gudrun Himmler edina hčerka vodje SS, je bila Edda Göring, ki je umrla pred sedmini leti, edina hčerka drugega moža nacističnega režima. Hermannu Göringu se je rodila leta 1938 in med vojno je s starši živela v razkošni palači Carinhall, nedaleč od Berlina. Oče si je vzel življenje s cianidom leta 1946, ravno ko so ga hoteli po sojenju v Nürnbergu, kjer ga je, stara osem let, še zadnjič videla, usmrtiti zaradi vojnih zločinov.
Ko je odrasla, se je praktično vse življenje borila, da bi si pridobila zaseženo očetovo premoženje. Še leta 2014 je v tem smislu vložila zahtevo pri bavarskih oblasteh. Med drugim je imel oče ob koncu vojne 1376 slik, tudi dela Dürerja, Bruegla, Rubensa, Rembrandta, Van Dycka, Vermeerja, Watteauja, Van Gogha, Moneta, Cézanna, Renoirja … Večino teh slik so nacisti zaplenili bogatim judovskim družinam v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem.
Leta 1986 je Edda Göring, ki se sicer ni pojavljala v javnosti, dala edini intervju, in sicer za švedsko televizijo. Med drugim je dejala: »Zaradi ljubečih staršev sem imela zelo lepo otroštvo. (…) Njuno zakonsko življenje je bilo harmonično.« Predvsem se rada spominja božiča in velikih nedeljskih sprejemov v Carinhallu.
Svojega očeta opisuje kot prisrčno osebnost, zaradi česar naj bi bil povsod priljubljen. Njegovo zvestobo Hitlerju, ki je ni hotel prelomiti, opravičuje takole: »Mislil je, da bo Hitler res naredil nekaj pozitivnega za Nemčijo. To je bila njegova usodna zmota.« Med njima naj bi obstajale velike razlike, saj je bil po hčerinih besedah Göring proti vojni. Prav on je, kot trdi Edda, v veliki meri odvrnil Hitlerja od napada na Švedsko. Poudarila je tudi, kako je z njeno materjo pomagal nekaterim Judom in bi še številnim drugim, a njegova »oblast ni bila brezmejna. Vsak rasizem jima je bil tuj. Očeta je zelo prizadelo to, kar se je zgodilo Judom.«
Zelo veliko pozornosti je v intervjuju namenila zadnjim tednom vojne, ko je Hitler menil, da se hoče Göring na Bavarskem v njegovem imenu pogajati z zahodnimi zavezniki, zaradi česar ga je dal v hišni pripor. Večkrat je poudarila, da je nato Hitler izdal ukaz o tem, naj usmrtijo očeta, mamo in njo. Rešila naj bi jih novica iz Berlina, da je Hitler umrl.
Govorila je o težkih časih po vojni, tudi o svoji podhranjenosti, pri tem pa priznala, da je bilo marsikomu pod Hitlerjem veliko slabše. Med nürnberškim procesom je z mamo lahko obiskala priprtega očeta.
Pozneje zaradi očeta ni imela težav. Sploh naj bi se ga vsi spominjali s simpatijo. Menila je, da ga bodo šele prihodnje generacije najbrž bolj objektivno ocenile, torej ne več po načelu »zmagovalec piše zgodovino«. Na vprašanje, kakšno je njeno politično prepričanje, je dejala, da ni politično aktivna, in dodala: »Zavračam pa vse skrajnosti, tako desne kot leve.«
Sicer več zgodovinarjev trdi, da Göring sprva res ni bil tako izrazito sovražen do Judov, kot to velja za Hitlerja, Himmlerja in Josepha Goebbelsa. Menda je preganjanje Judov podpiral bolj zaradi oportunizma, torej zato, ker je bila to usmeritev njegove nacistične stranke. Vsekakor pa je sodeloval pri izvajanju genocida nad Judi, potem ko je Hitler sprejel to odločitev leta 1941.
Tako je julija 1941 v pismu zahteval od Reinharda Heydricha, naj v vseh konkretnih podrobnostih organizira »končno rešitev judovskega vprašanja«, kot so vodilni nacisti tedaj označevali pokol vseh evropskih Judov. V luči tega njegovega pisma Heydrichu, ki je potem postal glavni organizator holokavsta, je težko razumeti, kako je lahko Göring v času sojenja v Nürnbergu izjavil, da nikoli ne bi v 30 letih podprl ukrepov proti Judom, če bi vedel, da bodo pripeljali tako daleč. Očitno se je sprenevedal. Edda pa si je najbrž prikrivala resnico o svojem očetu, tudi da je kot poveljnik nemških letalskih sil vodil barbarska bombardiranja mest, to je napade na civilistov v zaledju, kakršne zgodovina pred tem ni poznala. V Guernici je tako 26. aprila 1937, torej v enem samem dnevu, umrlo okoli tisoč ljudi, nekako toliko v Rotterdamu 14. maja 1940, v Beogradu 6. aprila pa morda celo od 4000 do 5000. Med temi smrtnimi žrtvami je bil tudi tedanji slovenski politični voditelj Franc Kulovec.
