Ko se nad sušnimi hribi Kabula dvigne sonce, za mnoge družine v afganistanski prestolnici nastopi vsakodnevni boj za vodo – boj, ki odloča o njihovem obstoju. Ena od njih je Rahilina družina. Dvainštiridesetletna mama štirih otrok vsak dan s plastenkami in vedri hiti na ulico, da bi ujela redke kaplje vode iz cistern. »Do pitne vode sploh nimamo dostopa. Pomanjkanje je ogromno in vpliva na vsakdanje življenje,« je za CNN povedala Rahila.
Okužbe zaradi vode so stalnica
Eksplozivna rast prebivalstva, podnebne spremembe in nebrzdano črpanje podtalnice so Kabul pripeljali do roba. Skoraj polovica vrtin je namreč že usahnila. Mesto vsako leto načrpa kar 44 milijonov kubičnih metrov več podtalnice, kot je narava lahko obnovi. Unicef opozarja, da bi lahko Kabul do leta 2030 popolnoma izčrpal podtalnico.
Ahmad Jasin, 28-letni oče iz severa mesta, je z družino šest mesecev varčeval, da so lahko za 40.000 afganijev (470 evrov) izkopali lastno vrtino. Do vode so morali vrtati kar 120 metrov globoko. A tudi ta voda ni varna za pitje, zato jo prekuhavajo. Po podatkih humanitarne organizacije Mercy Corps je do 80 odstotkov podtalnice v Kabulu onesnažene zaradi odpadkov in greznic. Driska, bruhanje in okužbe so zato v Kabulu nekaj vsakdanjega. »Pogosto zbolimo zaradi onesnažene vode – pri sorodnikih, v restavraciji ali celo ko si umivamo zobe,« pravi Sajed Hamed, ki z družino živi v okrožju Taimani.
V vrsti za vodo predvsem otroci
Tisti, ki si lastne vrtine ne morejo privoščiti, so prepuščeni dragim cisternam ali pa morajo vodo prinašati peš. Hamedova otroka, stara 13 in 9 let, vsak dan stojita v vrstah za vodo, zaradi česar pogosto ne moreta k pouku, saj je za preživetje družine pomembnejše, da domov prineseta vodo.
»Otroci bi morali biti v šoli, ne pa da ure in ure nosijo vodo. To jih potiska še globlje v krog revščine in ranljivosti,« opozarja Marianna Von Zahn iz Mercy Corps.
Ženske so še posebej izpostavljene. Pravice žensk v Afganistanu so močno omejene že vse od talibanskega prevzema oblasti in med drugim ne smejo od doma brez moškega spremstva. Zato je zanje iskanje vode pogosto še nevarnejše. »Težko je oditi ven, še posebej v teh razmerah, ko mora žensko vedno spremljati moški,« je povedala 22-letna prebivalka Kabula.
Talibani, politična kriza in zamrznjena pomoč
Po prihodu talibanov na oblast leta 2021 se je država znašla na robu gospodarskega propada. Razvojna pomoč je usahnila, humanitarne organizacije pa posledic ne zmorejo omiliti. Letošnja odločitev ZDA o zamrznitvi pomoči je krizo le še poglobila: od potrebnih 264 milijonov dolarjev, ki bi bili usmerjeni v vodne in sanitarne projekte, je Afganistan doseglo le osem milijonov dolarjev. »Opazujemo nevarno mešanico: propadanje lokalnih sistemov, zamrznjena sredstva in vse večje regionalne napetosti. Medtem pa se življenje Afganistancev iz dneva v dan slabša,« opozarja humanitarka Marianna Von Zahn.
