Jeremyja Corbyna, prejšnjega vodjo britanskih laburistov, ki bo maja dopolnil 75 let, so v londonskem volilnem okrožju Islington North kot laburističnega kandidata kar desetkrat zapored izvolili za poslanca. Prvič leta 1983. Okrožje zastopa že štiri desetletja. Na prihodnjih parlamentarnih volitvah, ki morajo biti najpozneje januarja 2025, pa ne bo smel kandidirati kot laburist, ker se je tako odločila večina v vodstvu stranke (z 22 glasovi za in 12 proti). To so storili pod očitnim vplivom sedanjega vodje laburistov Keira Starmerja, v katerem večina Otočanov vidi bodočega premierja.
Po brexitu, covidu in Johnsonu
Laburisti so pod njegovim krmilom v raziskavah javnega mnenja dosegli veliko prednost pred vladajočimi konservativci, ki so videti izgubljeni zaradi kaosa, nastalega po brexitu, covidu in Borisu Johnsonu ter sredi draginjske in ekonomske krize. Trenutno 49 odstotkov Otočanov pravi, da bi volilo laburiste, samo 26 odstotkov pa še enkrat konservativce, ki se opotekajo iz krize v krizo. Po najnovejši aprilski raziskavi dva od treh vprašanih Otočanov pravita, da je čas za zamenjavo stranke na oblasti.
Tako je v veliki meri tudi zato, ker je Starmer laburiste odmaknil od Corbynove levičarske politike, potem ko je stranka pod vodstvom Corbyna na zadnjih volitvah decembra 2019 izgubila 60 poslanskih sedežev in jih zasedla samo 202 (od 650), kar je bilo najmanj po letu 1935. Corbyn je, po dobri stari tradiciji poražencev v britanski politiki, odstopil in sprožil volitve novega vodje, na katerih je zmagal minister za brexit v Corbynovi vladi v senci Keir Starmer.
Corbynove težave so se začele oktobra 2020, ko ga je vodstvo stranke začasno izključilo zaradi trditve, da so v laburistični stranki vsi pretiravali z antisemitizmom zaradi političnih razlogov. Disciplinska komisija stranke je mesec dni kasneje to odločitev preklicala, a mu vodstvo vseeno ni hotelo obnoviti članstva. Zato je postal neodvisni poslanec. Ko je vodstvo laburistov pred dnevi potrdilo, da ga noče za poslanskega kandidata na prihodnjih volitvah, je Corbyn dejal, da se ne bo pustil ustrahovati. »Vse življenje sem se boril za bolj pošteno družbo v imenu ljudi v okrožju Islington North in se ne mislim ustaviti zdaj,« je rekel. Z drugimi besedami: za poslanski sedež, ki ga zaseda štirideset let, se bo potegoval kot neodvisni kandidat.
Leva politika omejenega dosega
Corbyn je postal in ostal najbolj znani levičar v britanski politiki, ki so ga desničarski tekmeci pogosto zmerjali z marksistom, nedomoljubnim pacifistom, antisemitom in podobnimi etiketami. V mladosti in vse življenje se je razglašal za socialista. Bil je znani aktivist vrste gibanj, med drugim proti fašizmu in rasizmu ter za jedrsko razorožitev. Vedno je zagovarjal združitev Irske in nastanek palestinske države. Kot poslanec je bradati Corbyn kar šestkrat osvojil naslov parlamentarne brade leta. Svojo brado je opisal kot obliko protesta proti novemu laburizmu Tonyja Blaira, ki je stranko povedel v politično sredino in v tri zaporedne zmage na volitvah.
Starmer je na neki način posnemovalec Blaira, ki je presodil, da bi ga levičarji, kot je Corbyn, ovirali pri osvojitvi oblasti. Vodja laburističnega levičarskega gibanja Momentum Jon Lansman, ki je bil eden od vodilnih Corbynovih zaveznikov, pravi, da se Starmer vede kot nekakšen Putin v laburistični stranki in da ni izpolnil obljub o odpravi frakcij v stranki. Na Otoku celo med večino laburistov prevladuje prepričanje, da z levičarsko politiko, kakršno je vse politično življenje zagovarjal Corbyn, v Britaniji ni mogoče zmagati na volitvah. Da so Corbynu, ki je član laburistične stranke od najstniških let, prepovedali biti še enajstič laburistični kandidat, pa je vseeno politično nerodno, nevarno in nespametno za stranko, saj jo razdvaja, ko se ji nasmiha oblast. Levo krilo namreč ostro kritizira odločitev in jo označuje za »avtoritarno in razdvajajočo«.
