Sanaderjeva politična pot zvezde repatice se je začela konec 80. let v avstrijskem Innsbrucku, kjer je leta 1990 sodeloval pri ustanovitvi podružnice HDZ. Po stikih s prvim predsednikom stranke in takratnim hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom se je istega leta vrnil na Hrvaško. Leto in pol je bil direktor Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu. Na volitvah leta 1992 je bil izvoljen v sabor, poslanski stolček pa je takoj zamenjal za položaj ministra za znanost, tehnologijo in informatiko. Po šestih mesecih je postal namestnik zunanjega ministra do leta 2000, s krajšim premorom leta 1995/96, ko je bil šef urada predsednika Tuđmana.
Po porazu HDZ na volitvah in Tuđmanovi smrti se je Sanader leta 2000 vrnil v poslanske klopi, istega leta pa je bil prvič izbran za predsednika stranke. Iz tega časa je znan po ognjevitem nagovoru proti takratni koalicijski vladi Ivice Račana na množičnih protestih v Splitu v podporo generalu Mirku Norcu, ki je bil potem na haaškem mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije obsojen vojnih zločinov.
Detuđmanizacija in evropski prodor
Leta 2002 je Sanader drugič zmagal na volitvah v HDZ in porazil trdo nacionalistično strujo stranke na čelu z Ivićem Pašalićem, ki je bil najbližji sodelavec Tuđmana in po ocenah mnogih drugi najvplivnejši človek v državi. Po parlamentarnih volitvah leta 2003, ko je slavila HDZ, je Sanader prvič prevzel krmilo hrvaške vlade. Na položaju je ostal tudi po volitvah leta 2007, ko je spet zmagala HDZ. Obdajali so ga ljudje, ki ga niso ogrožali, možne tekmece pa je izključil iz HDZ. Sanaderjevo moč je med drugimi občutil Branimir Glavaš, ki je moral zaradi nestrinjanja z njim izstopiti iz HDZ, kasneje pa je bil Glavaš kot prvi saborski poslanec obsojen za vojne zločine v Osijeku.
Med svojim predsedovanjem HDZ je stranko usmeril proti sredini in izpostavljal krščanskodemokratske značilnosti ter se soočal z obtožbami o »detuđmanizaciji«. Vse je šokiral, ko je kot premier leta 2004 prišel na sprejem Srbskega narodnega sveta (SNV) in pozdravil: Vesel božič, Kristus se rodi. »To je bila povsem običajna civilizirana gesta, a je imela za hrvaško družbo učinek atomske bombe, ker so Srbi in pravoslavci s Hrvaškega izvlečeni iz geta in so dobili pravico do javnosti,« je zapisal Sanader v svoji knjigi Doba politike – detuđmanizacija.
Njegov premierski slog je bil rigiden v domači politiki, a tudi pragmatičen, ko gre za evropsko usmerjenost in državne politične interese, čeprav je v ozadju očitno marsikaj naredil za lastno korist. Na mednarodnem parketu je bil Sanader kot premier precej uspešen. Pod njegovim vodstvom je Hrvaška aprila 2008 postala članica Nata, napredovala je tudi do kandidatke za članstvo v EU. Podporo v kampanji na parlamentarnih volitvah 2007 je dobil tudi od takratne nemške kanclerke Angele Merkel, ki se je pojavila v predvolilnem televizijskem spotu HDZ. V njegovem prvem mandatu je vlada sprejela tudi akcijski načrt za aretacijo generala Anteja Gotovine, ki je bil na obtožnici haaškega sodišča in so ga tudi prijeli v Španiji leta 2005 ter izročili v Haag, kar je odprlo vrata Hrvaški za začetek pogajanj o vstopu v EU.
Senzacionalni odstop in sodni procesi
Toda 1. julija 2009 je karizmatični Sanader nenadoma, na polovici drugega mandata, odstopil brez jasnih pojasnil: »Svojo etapo sem opravil. Na svidenje in hvala vsem za sodelovanje!« Kot razlago za odstop je večkrat omenil, da ni hotel popustiti pritiskom EU glede urejanja spora o meji s Slovenijo na račun hrvaškega ozemlja, kar se je kmalu izkazalo kot slab izgovor. V resnici se je namreč soočal s številnimi obtožbami o korupciji in zlorabah položaja, afera Hypo pa se je nanašala na čase, ko je začel delati na zunanjem ministrstvu, preostale so bile iz premierskega mandata. Ko je odstopil, je praktično sklenil svojo politično kariero, če ne štejemo poslanskega stolčka, ki ga je za nekaj tednov aktiviral leta 2010, ko je izvedel, da so začeli preiskavo proti njemu. Poskusil je pobegniti, avstrijske oblasti pa so ga aretirale na podlagi hrvaške tiralice in izročile na Hrvaško leta 2011, ko se je začelo tudi prvo sojenje v pozneje združenih primerih Hypo in Ina-Mol. Skoraj pet let je bil v priporu in zaporu ter obsojen v več primerih, tudi v primerih Fimi-media in Planinska, nekatere preiskave zaradi suma korupcije v javnih podjetjih so bile zavržene.
Njegov politični instinkt se je izkazal tudi med sojenjem o obtožbah za črne sklade v HDZ v primeru Fimi-media, ko je sodišče sprejelo trditve, da je blagajnik HDZ po Sanaderjevem naročilu poleti 2007 pevcu Marku Perkoviću - Thompsonu plačal 515.000 evrov, da na parlamentarnih volitvah novembra istega leta ne bi pel za nobeno stranko, predvsem pa ne za skrajnodesničarsko Hrvaško stranko prava (HSP), s katero je Thompson sodeloval. Sodišče je v tem primeru za krivega spoznalo ne le Sanaderja kot prvoobtoženega, temveč tudi HDZ kot stranko. Tako je Sanader prvi hrvaški premier, ki je končal v zaporu, HDZ pa prva stranka, ki je bila obsojena korupcije.
18 let zapora in deset milijonov kazni
Leta 2023 so Sanaderjeve sodbe združili v enotno kazen, 18 let in osem mesecev, kasneje znižano na 18 let. Lani so ugodili njegovi pritožbi, zato je bil oproščen obtožb za vojno dobičkarstvo v primeru Hypo, ne pa tudi za nezakonito milijonsko provizijo. Sodišče je Sanaderju naložilo, naj vrne skoraj deset milijonov evrov, a je bil doslej z njegovih in družinskih računov ter s prodajo umetnin v državni proračun vrnjen le manjši del. Več kot dva milijona evrov bi moral vrniti zaradi poneverbe denarja javnih podjetij v primeru Fimi-media, v primeru Molove podkupnine za pridobitev upravljalskih pravic v Ini pet milijonov evrov ter še 2,3 milijona zaradi podkupovanja v zadevi Planinska. Država za zdaj ne odgovarja na novinarska vprašanja, kako naj bi izterjali denar.
Njegovi dnevi slave so že davno minili, za zapahi in na pogojni prostosti bo preživel dvakrat toliko časa kot na premierskem položaju. Odslužil je enajst let, celotna kazen mu bo potekla avgusta 2032, ko bo v 80. letu starosti. Njegova odvetnika trdita, da ima že »15 zdravniških diagnoz« in da se bo posvečal zdravju, ne politiki. Po izpustitvi iz zapora ta teden se javno še ni oglasil.
Sanader se je rodil v Splitu 8. junija 1953 v katoliški družini. Svojo soprogo Mirjano je spoznal v srednji šoli. Je oče dveh odraslih hčera in tudi dedek. Velja za strastnega navijača splitskega Hajduka. Njegova usoda pokaže kontrast med nekdanjo veliko močjo samozavestnega politika ter kasnejšo marginalizacijo po dramatično bolečem političnem in sodnem padcu. Je pa tudi dobro ogledalo političnih slabosti hrvaškega političnega in družbenega sistema.
