Steve Bell je tisti dan karikaturo poslal malo prej kot po navadi, okoli enajstih dopoldne. Štiri ure pozneje, ko se je z vlakom že vozil proti Liverpoolu, je na telefon dobil zagonetno sporočilo iz uredništva Guardiana: »Funt mesa!« Ker ni vedel, kaj naj bi to kriptično sporočilo pomenilo, je odvrnil: »Oprostite, ne razumem.« Pa je dobil še bolj skrivnostno pojasnilo: »Judovski možakar, funt mesa, antisemitski trop (torej besedna figura, metafora, op. a.).« Glas na drugi strani mu je nato povedal, da takega antisemitističnega sporočila Guardian, levoliberalni britanski časnik, ustanovljen v Manchestru davnega leta 1821, nikakor ne bo objavil. Bella so odpustili, sploh ker je neobjavljeno karikaturo nato sam objavil na omrežju X.
To je že drugi primer odslovitve karikaturista pri Guardianu. Pred legendarnim Bellom se je to zgodilo Martinu Rowsonu, ki je narisal izraelsko roko, okrancljano z judovskimi zvezdami kot ostrogami, ki tolče po obrazu palestinskega otroka, da bi pregnal Hezbolahovo oso.
Smeh, ki prečisti sistem
Do tega tedna glavni Guardianov karikaturist Steve Bell je zaslovel z neusmiljenimi karikaturami politikov z vsega sveta. Imeli smo ga čast osebno spoznati na seminarju z naslovom Smeh, ki prečisti sistem o satiri in humorju v medijih pred 17 leti v Zagrebu, ki sta ga pripravila časopis Guardian in britanska javna radiotelevizija BBC. Udeleženci seminarja smo ga med drugim, ko smo videli njegove divje in neuravnotežene, da ne rečemo neuravnovešene karikature Thatcherjeve, Blaira, Busha, Šarona, Kima, vprašali, ali kljub vsemu karikatura na koncu ne učinkuje kakor počlovečenje zelo sumljivih tipov. Bell je odvrnil: »Politiki so vendar tudi ljudje. V svojih karikaturah pa si jih nikakor ne želim udomačiti.« Ob tem je potarnal, da so protižalitveni in protiklevetni zakoni v Veliki Britaniji zelo strogi, »vendar je najpomembnejši odnos z urednikom. Nekoč je ena od urednic Guardiana rekla, da mi karikature ne bo objavila, češ da je na njej preveč iztrebkov. Upodobil sem nekega politika, ki opravlja veliko potrebo tako, da se iztreblja mimo školjke vsem nam po glavi. Nato sem kompromisno zbrisal z zidu stranišča dva drekca pekca in je bila karikatura objavljena.«
Bojazljivi Guardian
Očitno so ti časi minili. Komentator Fraser Nelson se v Spectatorju sprašuje, ali so Guardianovi uredniki postali preveč bojazljivi, ker časnik veliko več bralcev po svetu spremlja digitalno kakor pa natisnjenega. »Če bi bila Bellova karikatura namenjena zgolj tisku, bi jo verjetno objavili. Očitno pa so se ustrašili, da bi bilo na družbenih omrežjih preveč negativnih odzivov,« ugiba Nelson. Toda, pripominjamo, verjetno bi družbena omrežja to prenesla, saj vendar prenesejo toliko žalitev in sovražnega govora. Problem je, da na digitalnih platformah etablirani mediji morda trenirajo politično korektnost, da se lahko trkajo po prsih, kako oni igrajo po pravilih, če že vsi drugi ne.
Ne zgolj lepotna napaka vse te Guardianove gonje proti lastnemu zvezdniškemu karikaturistu pa je, da se Bell pravzaprav ni navezoval na funt mesa iz Shakespearovega Beneškega trgovca, pač pa je »citiral« v anglosaškem svetu znano karikaturo Davida Levina. Ta je leta 1966 za New York Review of Books narisal ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona, kako na svojem trebuhu razkazuje brazgotino v obliki Vietnama. Predsednik je v resnici pred tem televizijskim kameram razkazoval svojo brazgotino po operaciji, so pa v času njegove vlade ZDA tudi odkrito stopile v vojno z Vietnamom.
