Glavni tok v Atlantskem oceanu, strokovno imenovan atlantska meridionalna prevračalna cirkulacija, je ključen del svetovnega podnebnega sistema. A zaradi podnebne krize je najšibkejši v zadnjih 1600 letih.
Podnebni modeli so kazali, da pred letom 2100 tok verjetno ne bo izginil, a nove simulacije, podaljšane do leta 2300 in 2500, kažejo, da bo prag ustavitve toka presežen v nekaj desetletjih, povsem pa lahko izgine od 50 do 100 let pozneje. Če bodo emisije še naraščale, bo kritični atlantski tok izginil v 70 odstotkih modelov, pri zmernih emisijah v 37 odstotkih, pri nizkih pa v 25 odstotkih.
Premaknil bi se tropski pas
Ustavitev toka bi premaknila tropski pas padavin, zahodno Evropo pahnila v mrzle zime in sušna poletja ter povišala gladino morja za pol metra. »Tveganje je bistveno višje, kot smo menili prej,« pravi profesor Stefan Rahmstorf z Inštituta za preučevanje podnebja v Potsdamu. »Prag neizogibnega zloma lahko dosežemo že v enem do dveh desetletjih.«
Znanstveniki so že zaznali znake upočasnjevanja toka v severnem Atlantiku, skladne z napovedmi modelov. Dr. Sybren Drijfhout z Nizozemskega kraljevega meteorološkega inštituta opozarja, da se kritični vodni tok v nekaterih scenarijih močno upočasni že do leta 2100 in nato popolnoma ustavi.
Študija, objavljena v strokovni reviji Environmental Research Letters, je pokazala, da manjša gostota tople in sladke vode pospešuje upočasnjevanje toka. Nekateri modeli, ki vključujejo daljše časovno obdobje, so pokazali, da je glavni atlantski tok že na poti v dokončen zlom.
Verjetno bo še slabše
Rahmstorf še opozarja, da so dejanske številke morda še slabše, ker modeli ne vključujejo taljenja ledu na Grenlandiji. Dr. Aixue Hu iz Laboratorija za dinamiko globalnega podnebja v ameriškem Koloradu dodaja, da je še vedno negotovo, kdaj bo zlom nastopil, saj primanjkuje neposrednih opazovanj, še piše Guardian.
Dr. Jonathan Baker iz britanskega Hadleyjevega centra pa meni, da tveganje po letu 2100 narašča, a opozarja na majhen vzorec simulacij. »A oceani se že spreminjajo, močno slabljenje tokov pa je samo po sebi zelo resen problem,« pravi.
»Prihodnost atlantske cirkulacije je tako za zdaj še vedno v naših rokah,« sklene Baker.
