Devetinšestdesetletni Baskin se je že leta 2006 pogajal s Hamasom o izpustitvi ugrabljenega izraelskega vojaka Gilada Šalita, v pogajanja pa je vključen tudi med aktualno vojno. O njej pravi, da je samo še politična vojna, saj da strateških ciljev v Gazi, kjer se je zgodil genocid, ni več.
Hamas je sprejel predlog za prekinitev spopadov, ki predvideva 60-dnevno premirje, izpustitev desetih živih talcev, devetnajstih trupel talcev in okoli 1500 zaprtih Palestincev. Zakaj je Hamas sprejel ta predlog?
Tak predlog so sprejemali že dlje časa, so pa hoteli doseči tudi dogovor o končanju vojne. Hoteli so jamstva Američanov, da bo 60-dnevno premirje pripeljalo do trajnega premirja, mislim pa, da jim jih ZDA niso dale. Hamas je v preteklosti pokazal pripravljenost, da vse talce izpustili v 24 do 48 urah. To se ni zgodilo, ker se Netanjahu ne strinja, da bi končal vojno.
Ste skeptični, da bo Izrael sprejel predlog za prekinitev spopadov?
Ne, mislim, da ga bo sprejel in potem prelomil dogovor, tako kot je to storil prejšnjikrat.
Govorite o večfaznem dogovoru o prekinitvi spopadov, ki je začel veljati takoj po Trumpovem prihodu v Belo hišo in bi moral voditi do trajnega premirja?
Tako je. Ta dogovor ni nikoli prešel v drugo fazo, ko bi se morali začeti pogajati o trajnem premirju in pogovore končati na trideseti dan te faze. Izrael se je po šestih dneh vrnil k vojni. Prepričan sem, da bodo prekršili tudi to prekinitev spopadov, kar bi pomenilo, da bodo žrtvovali deset živih talcev.
V zadnjih mesecih je bilo več poskusov vzpostavitve novega premirja. Predlogi so šli od večfazne prekinitve spopadov vse do takojšnega trajnega premirja. Noben poskus ni bil uspešen. Zakaj?
Na to je zelo preprosto odgovoriti: Hamas je hotel dogovor o končanju vojne, a Izrael noče končati vojne. Netanjahu želi, da se Hamas preda. A tega ne bo nikoli storil. Obe strani sta pripravljeni nadaljevati boje, in to za dolgo časa. Netanjahujeva politična kariera je odvisna od nadaljevanja vojne. Takšne razmere ohranjajo njegovo koalicijo na oblasti, prav tako lahko v prihodnosti zaradi vojne odlaša z volitvami, nadaljuje z de facto pripojitvijo delov Zahodnega brega in gradi več naselbin.
Ker mednarodna skupnost Izraela ne kaznuje, mu nadaljevanje vojne omogoča tudi evakuacijo palestinskega prebivalstva iz osrednjega dela Gaze na jug. V naslednjem mesecu bo skušal preseliti 800.000 ljudi. Medtem je že začel okrepljene napade na mesto Gaza.
Vse več evropskih držav razmišlja o priznanju Palestine. Govori se tudi o uvedbi gospodarskih sankcij proti Izraelu. Po drugi strani pa ameriški veleposlanik v Izraelu Mike Huckabee pravi, da dejanja Evropejcev pomagajo samo teroristom. Kaj lahko torej mednarodna skupnost še stori?
Predlagam, da ne poslušamo tega evangeličansko-mesijanskega norca. Ne predstavlja javnega mnenja Izraela in ne zastopa ameriškega. Nisem niti prepričan, da zastopa mnenje predsednika Trumpa. V preteklosti je denimo dejal, da palestinsko ljudstvo ne obstaja, da ne obstajajo Zahodni breg in nezakonite izraelske naselbine.
Med ukrepi, ki so na voljo mednarodni skupnosti, je zagotovo priznanje Palestine. To bi se lahko zgodilo že pred leti. Vsaka država, ki zagovarja rešitev dveh držav, a priznava zgolj eno, je soodgovorna za aktualno stanje in ni iskrena do sebe. Čas je za priznanje, a čas je tudi za ugotovitev, da se s tem ne bo nič spremenilo. Ne potrebujemo več novih deklaracij in praznega govoričenja. Obstaja mednarodna konvencija o preprečevanju genocida, ki zelo jasno sporoča, da je obveznost mednarodne skupnosti preprečiti genocid. Tiste države, ki tega ne storijo, so zanj sokrive. Kar se dogaja v Gazi, ni holokavst, ki so ga nacisti zakrivili nad Judi. Toda po pravni definiciji je genocid. Izrael je ozemlje Gaze spremenil v neprimerno življenjsko okolje za 2,3 milijona prebivalcev. Uničil je vso infrastrukturo in 80 odstotkov zgradb. Dva milijona ljudi je brez strehe nad glavo.
Države v mednarodni skupnosti morajo uvesti sankcije proti Izraelu, ki bi veljale, vse dokler Izrael ne konča vojne v Gazi in se umakne.
Ljudje, ki vojno v Gazi imenujejo genocid, niso zelo pogosti.
Tukaj bi vam želel oporekati. Zame kot Juda je boleče to reči, toda trije glavni raziskovalci holokavsta so rekli, da je vojna v Gazi genocid.
Večina Izraelcev želi, da se vojna konča. Toda ko je število civilnih žrtev v Gazi strmo naraščalo, so gledali stran. Kaj se je zdaj spremenilo v izraelski družbi?
Civilne žrtve so se hitro večale že od prvega tedna vojne, ko je Izrael izvajal množično bombardiranje. Zdaj je ubitih že več kot 60.000, večina jih je žensk, otrok in nevojskujočih se oseb. Večina Izraelcev ne vidi, kaj se dogaja v Gazi. Naši mediji ne prikazujejo tamkajšnje realnosti.
Nihče tukaj ne želi, da Hamas ostane na oblasti. Toda od tam ga ne bo pregnala izraelska vojska. Pregnali ga bodo Palestinci in arabske sosede. Nihče v regiji ne želi, da Hamas preživi, nihče ne bo prispeval niti enega samega dolarja za obnovo, če bo Hamas vladal še naprej. S koncem vojne bo tudi Hamas na koncu, to je dokončna in nepovratna stvar. Močno so zdesetkani. Toda dokler bo v Gazi izraelska vojska, se bodo borili naprej in imeli bodo možnost ubijati izraelske vojake. Ta vojna pa nima več nobenih strateških ciljev. To je samo še politična vojna, namenjena preživetju Netanjahuja in njegove vlade. Ne morejo več zadeti Hamasovih ciljev. Če ubijejo poveljnike, ki so zdaj že s tretje ravni prejšnje poveljniške strukture, jih bodo nadomestili tisti s četrte ravni.
Torej se je Hamas od časov, ko ste se pogajali z njim za izpustitev vojaka Gilada Šalita, močno spremenil.
Tudi v tej vojni sem se pogajal s Hamasom, tudi zadnje dni. Hamas je res precej drugačno gibanje, kot je bilo takrat. Že 7. oktobra so bili drugačni, ko so se odločili izvesti palestinski nacionalni samomor, ne da bi Palestince vprašali, ali so pripravljeni plačati ceno. Verjamem, da zdaj večina Palestincev prihaja do sklepa, da ne obstaja vzdržen oborožen boj, v katerem bi z ubijanjem Izraelcev lahko osvobodili Palestino. Res lahko trdijo, da imajo po mednarodnem pravu pravico do oboroženega upora okupaciji. Toda oborožen boj ni vzdržna strategija. Devetdeset odstotkov ljudi v Gazi želi, da Hamas pobere šila in kopita.
Ali sodeč po vaših stikih s Hamasom v gibanju razumejo, v kakšnem položaju so? Se to morebiti odraža v njihovih pogajalskih pozicijah?
Ne, nikakor ne razumejo. Nikoli ne bodo priznali poraza. Rekli bodo, da sta na njihovi strani čas in Bog ter da morajo za osvoboditev plačati visoko ceno. Dejali bodo, da so vprašanje Palestine spet postavili na mednarodno agendo in da do priznavanja Palestine prihaja zaradi njih. To je napačno, kajti Hamas ni nikoli podpiral rešitve dveh držav. Ustanovljen je bil, ker je nasprotoval mirovnemu sporazumu iz Osla. Priznanje Palestine je v resnici nagrada za sodobne Palestince, ki želijo živeti v miru z izraelskimi sosedi. Države, ki zdaj priznavajo Palestino, prav tako priznavajo Izrael.
Odnosi med Palestinci in Izraelci so uničeni kot še nikoli. Takšni ne morejo biti dobra osnova za iskanje rešitve dveh držav.
Za Izraelce morata biti 7. oktober in potem vojna v Gazi budnica, da ne moreš okupirati ljudi 58 let ali pa 2,3 milijona ljudi zapreti v Gazo, kjer 80 odstotkov prebivalstva živi v revščini, in pričakovati, da boš sam živel v miru. Za Palestince pa mora biti budnica ugotovitev, da ne obstaja vzdržen oboroženi upor za dosego njihovih ciljev svobode, varnosti in dostojanstva. Na politični ravni se je treba znebiti vodstev, Netanjahu, Abas in Hamas morajo oditi. Dokler bo obstajal ta trikotnik politične moči, se bomo dušili. Ko bodo prišli novi voditelji, se bodo odprle nove priložnosti. Ključno ta trenutek pa je, kaj bo storil Trump, ki očitno želi končati vojno v Gazi. Ima določene zahteve do Hamasa, ki bi jih ta bil pripravljen sprejeti, Izrael pa bi bil prisiljen končati vojno. Ne vem, zakaj so Hamas spet potisnili k predlogu začasnega premirja, ko pa je bil na mizi celovit dogovor o končanju vojne.
