Skoraj tri leta je minilo od uničujočega potresa v Zagrebu marca 2019, bliža se tudi obletnica hudega potresa, ki je 29. decembra 2020 prizadel območje Banovine (širše območje Siska, Zagreba in Karlovca), številni prebivalci, posebno v najbolj prizadetih Petrinji in Glini, pa že tretjo zimo v zabojnikih čakajo na obnovo porušenih hiš ali gradnjo novih. Postavili so več kot 2000 zabojnikov, večinoma ob porušenih hišah v vaseh, zgradili so tudi tri kontejnerska naselja z nekaj več kot 200 zabojniki.
Po uradnih podatkih nacionalnega štaba civilne zaščite so do 19. decembra z območja Banovine prejeli 9735 zahtevkov za konstrukcijsko obnovo in 8618 zahtevkov za nekonstrukcijsko obnovo. Nekonstrukcijsko je bilo doslej obnovljenih 4056 hiš, 1081 hiš so obnovili lastniki sami s pomočjo državnih sredstev, dela se trenutno izvajajo na 620 hišah. Zgrajenih je bilo šest (!) novih hiš, dela potekajo na 86 hišah, od katerih jih devet prenavljajo z donatorskimi sredstvi, in 15 javnih objektih. Odstranjenih je bilo 793 porušenih objektov.
Boj z mlini na veter
Po potresih v Zagrebu in Banovini se prebivalci, ki so ostali brez premoženja, pogosto bojujejo z mlini na veter. Pravijo, da jih država brez težav najde, ko je treba plačati prispevke, vendar zanjo ne obstajajo, ko bi jim na podlagi istega hišnega naslova morala priznati pravico do nadomestne hiše. Ovire pri obnovi družinskih hiš so številne, od birokratskih zapletov z dokumentacijo in lastninskopravnimi razmerji, saj precej objektov ni legaliziranih, do inflacijske rasti cen gradbenega materiala in pomanjkanja izvajalcev, nekatera podjetja so po že dobljenih poslih na javnih razpisih celo končala v stečaju.
Denarja za obnovo menda ne manjka. Tudi EU je namreč iz svojih solidarnostnih skladov prispevala skoraj 700 milijonov evrov za obnovo javnih poslopij in infrastrukture. Vendar tudi v tem delu ni bilo kaj veliko narejenega, saj je za realiziranje projektov iz evropskih sredstev treba izpolniti obsežne administrativne zahteve. Obstaja nevarnost, da bo morala Hrvaška vrniti precej denarja, potem ko so ji enkrat že podaljšali rok za črpanje evropskega solidarnostnega denarja.
Nezadovoljstvo z »neverjetno počasno obnovo« je izrazil tudi hrvaški premier Andrej Plenković, ki je pred kratkim napovedal, da bodo po novem letu pospešili ritem gradnje hiš. Zaradi neučinkovitosti se maje tudi stolček ministra za gradbeništvo, prostorsko ureditev in državno premoženje Ivana Paladina, ki je po prihodu na položaj obljubil ravno hitrejšo obnovo.
Za stadione pa je denar
V vladajoči stranki so morali priznati, da z obnovo niso zadovoljni. Dodatno so javnost razburile napovedi o gradnji novih nogometnih stadionov, češ, kako da denar za stadione je, za popotresno obnovo pa ga ni. Teoretično sicer eno ne izključuje drugega. Zgodba o novih stadionih, na primer Dinamovega v Zagrebu, in prenovi nekaterih že obstoječih, kot je Hajdukov v Splitu, je bila aktualna tudi leta 2018, po zgodovinskem uspehu hrvaških nogometašev na svetovnem prvenstvu v Rusiji, ko so se vrnili s srebrno kolajno, a novih nogometnih hramov potem ni bilo. Tako se zdi, da tudi sveže napovedi o novih stadionih na krilih nogometnih zmag bolj služijo temu, da bi vladajoči preglasili poraze na domačem političnem terenu, vključno s tistimi na zelenicah, ki so zrasle po potresu v Banovini.
