Farid Tamalah, ki živi in dela v Ramali na okupiranem Zahodnem bregu, je v Ljubljano prišel na povabilo slovenskega Gibanja za pravice Palestincev. Bil je gost na otvoritvi razstave ilustriranih portretov ubitih palestinskih novinarjev, ki so jih ustvarili hrvaški ilustratorji in risarji, in je do konca tedna na ogled v Vodnikovi domačiji.
Čeprav sta zaradi vojne in humanitarne krize v ospredju pozornosti zadnje leto in pol Gaza, se je istočasno zaostrila tudi okupacija Zahodnega brega. V tej palestinski enklavi si oblast vse od sporazuma v Oslu iz leta 1993 uradno delita Izrael in palestinska uprava. A Izrael obvladuje vse meje, pobira davke in nadzoruje večji, pretežno ruralen del območja. Palestinska uprava – vlada pod vodstvom Mahmuda Abasa – izvaja omejeno oblast v večinoma urbanih delih Zahodnega brega. V številnih incidentih je izraelska vojska na Zahodnem bregu od začetka vojne v Gazi ubila več kot 900 Palestincev.
Če bi nekdo obiskal Palestino, torej Zahodni breg, kaj bi videl?
Ljudje, ki prihajajo iz Zahoda, recimo iz Evrope, najprej opazijo omejitve in nadzor in kako je vse militarizirano. Vidiš vojake s polno oborožitvijo na letališču, avtobusih, ulici. Povsod so kontrolne točke. Kot tujec jih lahko prečkaš, vendar je jasno, da nadzorujejo vse.
Izraelske oblasti nadzorujejo Zahodni breg na način, ki je vse bolj militariziran. To lahko vidiš celo v kavarnah. Medtem ko sediš v njej, vidiš vojake, ki pijejo kavo z avtomatskimi puškami na ramenih. In če si Palestinec s šalom, boš pritegnil pozornost. Vsi te bodo spraševali, od kod si, kaj delaš tukaj. In če si Palestinec temnejše polti, si zanje še bolj viden.
Okupacija je torej zelo vidna. Lahko vidiš zid, kontrolne točke. Vidiš naselbine in kako so drugačne od naše arhitekture. Ko vidiš izraelsko naselbino, imaš občutek, da si v Evropi – veliko zelenja, nenavadna drevesa, rdeče strehe. Medtem ko je palestinska arhitektura popolnoma drugačna. Bolj avtohtona. Vse to je zelo vidno v pokrajini. Mislim, da je za tujce varno obiskati Palestino. Ampak, ko si tam, je težko prenesti ta velik odmerek zatiranja.
Kako se je življenje na Zahodnem bregu spremenilo po začetku vojne v Gazi?
Mi smo že prej živeli v zelo težkih razmerah, a ta vojna – česa takega še nisem doživel. Preživel sem prvo intifado, pa drugo intifado, različne vojne, a to je nekaj povsem drugega. Razmere so težke v ekonomskem smislu in na terenu – več je naselbin, več naseljencev, več cestnih zapor, več kontrolnih točk.
Primanjkuje tudi zdravstvene oskrbe in zdravil. Ne morem si privoščiti zdravil za svojo hčerko, ki je bolna. Moram jih kupovati po drugih poteh, ker jih na Zahodnem bregu ne najdem. Zdravstveni sistem je zaradi vojne tudi sicer okrnjen. Ni tako hudo kot v Gazi, kljub temu pa je veliko zdravil, ki jih ni mogoče dobiti v palestinskih bolnišnicah na Zahodnem bregu.
Kar se tiče izobraževanja, moji otroci ne morejo vsak dan v šolo. In ko že gredo v šolo, večina učiteljev ne more priti, ker prihajajo iz različnih krajev. To vpliva na vse. Življenje se nam je popolnoma spremenilo zaradi vojne v Gazi.
Javni uslužbenci ne dobivajo celotnih plač, saj Izrael nadzoruje pobiranje davkov in jih ne vrača palestinski oblasti. Zaradi tega je v hudi finančni krizi in ne more redno izplačevati plač. Tudi tisočim Palestincem, ki so prej delali v Izraelu, zdaj tega ne morejo več, ker jim je Izrael to onemogočil. Na splošno gre za gospodarsko krizo, ki jo spremljajo brutalni napadi na Palestince.
Tudi na družbeni ravni so Palestinci vse bolj izolirani. Ljudje se ne morejo prosto družiti ali obiskovati, saj je gibanje med mesti na Zahodnem bregu močno omejeno. Ljudje iz Ramale, na primer, ne morejo potovati v Dženin – in obratno. Če se v Dženinu kaj zgodi in bi prebivalci Ramale želeli pomagati ali izraziti solidarnost, tega ne morejo storiti. Sam že šest mesecev nisem mogel obiskati svojega rojstnega kraja, ker je zelo težko priti tja. Potrebno so ure in ure čakanja na kontrolnih točka. To vpliva na vse plati našega življenja.
Niste le novinar, ampak tudi kmet. Hkrati povezujete ti dve vlogi – pišete o tem, kako sta kmetijstvo in hrana pomembna pri ustvarjanju skupnosti in občutku identitete med Palestinci. Kako se ustvarjajo socialne vezi s pomočjo hrane in kmetovanja?
Rad govorim o kmetovanju, in ne le govorim, tudi prakticiram kmetijstvo, ker je kmetovanje pozitivno dejanje. Nekaj ustvarjaš in to pomeni, da ne odgovarjaš le na potrebe ljudi, ampak imaš opravka tudi z naravo, zemljo, vodo, živalmi, … Je nekaj česar se lahko dotakneš, nekaj fizičnega.
Kmetijstvo ti daje določeno tolažbo, saj čutiš, da služiš skupnosti, da z etičnim kmetovanjem in pridelavo hrane služiš planetu. Kmetijstvo je dejanje proizvodnje, ki ga opravljajo ljudje, da bi nahranili sebe in svoje družine, ali pa da bi prodajali svoje pridelke drugim ljudem. Zato morajo biti pozorni glede načina pridelave, prav tako pa morajo biti potrošniki etični pri potrošnji.
Ko si kmet, imaš običajno okoli sebe skupnost, ki je povezana s proizvodnjo. Hkrati lahko zgradiš skupnost potrošnikov. Jaz sem tak človek, ki rad vzpostavi družbeni odnos z ljudmi, ki kupujejo moje izdelke. Ta človeški odnos mi je zelo pomemben, da lahko pripovedujem svojo zgodbo o pridelavi. Torej, proizvodnja ni le to, da nekaj prodaš in zaslužiš denar, ampak da vzpostaviš odnos z ljudmi, ki tvoje izdelke uživajo.
V Ramali, kjer živim, nam je uspelo ustvariti tovrstno skupnostno kmetijstvo. Skupnost podpira kmeta, kmet pa podpira potrošnike, saj jim zagotavlja zdravo hrano. In to je tisto, kar počne tržnica lokalnih pridelovalcev.
Običajno ljudje v mestih nimajo neposrednega dostopa do hrane. Hodijo na tržnice ali v supermarkete, morda v velike trgovske centre, kjer kupujejo izdelke, a nimajo stika z ljudmi, ki so te izdelke pridelali. Najverjetneje tudi ne vedo, kako so bili ti izdelki pridelani. Zato s tovrstno tržnico naredimo nekaj dobrega – pomagamo kmetu in potrošnikom iz urbanih območij, da vzpostavijo osebni odnos s kmeti. Včasih si hrano tudi izmenjujemo: jaz imam sir, ti imaš paradižnik, torej si lahko pridelka zamenjamo brez denarja. In tovrstne odnose, skupnost, so okupatorji neposredno napadli.
Lahko bolj konkretno pojasnite, kako je ta povezava Palestincev z zemljo napadena z okupacijo?
Kot sem že rekel, je zemlja osrednji predmet spora. Cilj Izraelcev je prevzeti zemljo, ne pa tudi ljudi, ki na njej živijo. Medtem pa Palestinci poskušajo ostati povezani z zemljo. Torej gre za boj med dvema različnima interesoma, ki je posebej izrazit na ciljnih območjih.
Izraelci skušajo narediti kmetijstvo kot poklic nedonosno. Če si kmet, trpiš. Ne samo, da trpiš, tudi denarja ne zaslužiš. Potem se boš odločil, da odideš. In to je glavna njihova ideja. Izraelci ne želijo nobene povezave med mestnim prebivalstvom – ki predstavlja večino – in ljudmi na podeželju, ki pridelujejo hrano. To povezavo poskušajo prekiniti z nadzornimi točkami, cestnimi zaporami, odvzemanjem zemlje, napadi.
Lani je izraelska vojska prišla v Ramalo in požgala celo tržnico. Uničili so zelenjavo in stojnice, saj v tem vidijo glavni vir odpora Palestincev. Če imaš dovolj hrane, si samozadosten. Načrtno poskušajo narediti kmetovanje za Palestince nedonosno, da bi se odselili. Ko zapustijo zemljo, jo Izraelci prevzamejo. Vse postane del nezakonitih naselbin.
Oljke so posebej na udaru, tako s strani najbolj nasilnih naseljencev kot tudi vojske. Zakaj?
Oljka ni navadno drevo za Palestince. Ni kot fige, mandlji ali marelice. Za Palestince je izjemno simbolna. Palestinci čutijo, da jim je oljka podobna - zelo potrpežljiva, počasna in odporna. Ko posadiš oljko, potrebuje 20 let, da prvič obrodi. A ko se enkrat ukorenini, lahko živi tisoče let.
V Palestini imamo mnogo oljčnih dreves, ki so bila posejane pred Kristusom, več kot 2.000 let nazaj in še vedno dajejo plodove.
Oljka predstavlja Palestince, njihovo identiteto. So kot avtohtoni prebivalci, ki so posadili vsa ta drevesa. Za svet je oljka simbol miru, za Palestince je simbol odpora, vztrajnosti.
Tudi to nam Izraelci želijo vzeti. Iščejo stara drevesa, jih izkopljejo skupaj s koreninami, naložijo na tovornjake in jih presadijo v nove naselbine, da bi ustvarili vtis, da so tam od nekdaj. Da so lastniki te zemlje.
Pravite, da je metoda kolonizacije poskus odstraniti ali izbrisati Palestince z zemlje. V Izraelu obstajajo tudi pravni postopki, ki preko tega omogočajo zaseg zemlje. Kako se to zgodi?
To je zelo pomembno vprašanje, saj ena izmed politik, ki jih uporabljajo Izraelci, temelji na zelo starih zakonih iz Osmanskega cesarstva, iz leta 1859. Ti zakoni pravijo, da če si kmet in imaš zemljo, vendar je ne obdeluješ deset let, izgubiš lastništvo nad to zemljo. Oblasti lahko potem po zakonu to zemljo prevzamejo in rečejo: »To je nikogaršnja zemlja, ker je zapuščena.«
Takšen je zdaj najnovejši trend. Prej bi območje razglasili za vojaško cono, nova metoda pa je, da določijo, majhno območje – recimo 100 hektarjev. To zemljo dodelijo izraelskemu naseljencu, ki je pastir. On ne bo lastnik te zemlje, ampak bo tam samo pasel ovce. Oblasti rečejo: »Je to vaša last? Ne, ne skrbite. Ne jemljemo vam lastnine, to je samo za pašo.« A Palestincem preprečijo dostop do te zemlje. Čez 10 let pridejo in rečejo: »Niste obdelovali svoje zemlje,« in jo prevzamejo. Protiargumenti pa padejo na gluha ušesa.
Ta naseljenec, ki ga varuje vojska, bo imel čez 10 let imel ogromno zemlje. In ne pozabite, naseljenci so vojaki. V Izraelu moraš iti v vojsko pri 17 letih, potem pa vsako leto do 60. leta štiri mesece preživeti v vojski. Imajo orožje in vse ostalo.
V drugih primerih izraelske oblasti območje razglasijo za zavarovano zeleno območje, ki ga Palestinci ne smejo več obdelovati.
Zame, kot novinarju, pomeni podpirati, raziskovati in razlagati stvari ljudem v moji skupnosti, v moji državi. A za Palestince, še posebej v Gazi, ima novinarstvo dodatno težo. Obstaja potreba po dokumentiranju dogajanja – za zgodovino, za svetovno javnost in morda nekoč tudi za mednarodna sodišča. Kako vi vidite svoje delo kot novinar in vlogo drugih novinarjev v tako ekstremnih časih?
Najprej, palestinski novinar je Palestinec, torej trpi enako kot vsi ostali ljudje. A kaj je pri njem drugače? Kjer koli pride do incidenta, bombardiranja, napadov naseljencev, mora iti tja, snemati, poročati o dogajanju. Mora opravljati svoje delo, ker to ni le poklic, svetu želi pokazati, kaj se dogaja.
Težko pa je ohranjati profesionalnost, ker moraš biti miren in nepristranski. Poznam veliko novinarjev, ki so poročali v živo na televiziji, ko so izvedeli, da je bila njihova družina ubita, njihova hiša porušena.
Pogosto so novinarji tudi tarča napadov. Ko nosiš čelado ali jakno z oznako "TV" ali "Press", si bolj izpostavljen. Zato mnogi, tudi jaz, ne nosimo teh oznak.
Medijska krajina se spreminja. Ne gre več le za velike mednarodne organizacije, temveč tudi za posameznike in alternativne medije. Lahko poveste, kako ljudje v drugih arabskih državah spremljajo poročanje o vojni v Gazi in dogajanjih na Zahodnem bregu?
Tradicionalni mediji za veliko ljudi niso več glavni vir informacij. Informacije dobijo prek družbenih omrežij, kot so tiktok, telegram, facebook, whatsapp skupine itd. To je mobilno novinarstvo. Nekdo vzame svoj telefon in posname. In poznam veliko takih Palestincev, posebej v Gazi. Posamezniki, običajni ljudje, ki ustvarjajo vsebine in imajo milijone sledilcev.
Poznam 16-letnega fanta iz severne Gaze, ki ima okoli 20 milijonov sledilcev na tiktoku. Vsak dan objavi enega ali dva kratka videa, dolga minuto. Ne govori le o vojni in bombardiranju, ampak tudi o vsakdanjem življenju.
Medtem ko je Meta, lastnica Facebooka in Instagrama, ameriško podjetje, podrejeno ameriški zakonodaji, je palestinska vsebina na teh omrežjih pogosto omejena ali odstranjena. Nasprotno pa TikTok (v kitajski lasti) in Telegram (v ruski lasti) nista podvržena enakim regulacijam, zato uporabnikom v Palestini nudita več svobode pri ustvarjanju in deljenju vsebin.
Ravno zaradi večje svobode pa so uporabniki teh aplikacij pogosto tarča izraelskih varnostnih sil. Na kontrolnih točkah izraelska vojska pogosto preverja telefone in gleda, ali imamo nameščen tiktok ali telegram. Če ju najdejo, nas lahko nadlegujejo, razbijejo telefon ali celo aretirajo.
To nas pripelje do vprašanja svobode govora v Izraelu. Po izraelski zakonodaji mora vsak članek, ki obravnava varnostna vprašanja, v predhodno cenzuro vojski. Po poročilih, ki analizirajo statistiko umaknjenih ali spremenjenih člankov, se je ta cenzura močno povečala. Kakšne so vaše izkušnje ali izkušnje vaših kolegov, ki delajo v Izraelu?
Sam ne delam za izraelske medije, zato nimam te cenzure. A prijatelji, ki delajo za izraelske medije, potrjujejo, da obstaja cenzura, saj jim ni dovoljeno objavljati določenih vsebin.
Prijatelj, izraelski Palestinec, je v zaporu, ker je nekaj objavil na facebooku. Izraelci so trdili, da s prispevkom podpira terorizem. Dva meseca je že bil v zaporu, a mu še vedno sodijo.
Kaj je treba poslati v pregled vojski, naj bi bila odgovornost urednikov, a gre za zelo ohlapne definicije. In to ne velja samo za novinarje, tudi za običajne ljudi. Odgovarjaš za vse, kar objaviš na internetu, tudi če samo všečkaš. Oblasti zelo pozorno spremljajo aktivnosti ljudi na spletu, pri čemer uporabljajo tudi umetno inteligenco.
Čez nekaj dni se vračate domov. Kako bo vaše potovanje drugačno od mojega, če bi vas obiskal?
V Palestini nimamo letališč in Palestinci nimamo nadzora nad mejami. Vse nadzoruje Izrael. Letališče v Tel Avivu je oddaljeno samo pol ure vožnje od mojega doma, ampak ga ne smem uporabljati. Če želim kamorkoli potovati, uporabljam letališče v Amanu, v osrednji Jordaniji. Ker mejni prehodi niso odprti 24 ur, mi včasih samo pot do letališča vzame cel dan.
Za mednarodne obiskovalce, če želijo priti v Palestino, je popolnoma drugače. Lahko letite na letališče v Tel Avivu, greste lahko povsod. Ko me obiščejo prijatelji iz Evrope in potujemo po Palestini, pride trenutek, ko morajo nadaljevati sami, ker jaz ne smem prestopiti določenih meja.
