Združeno kraljestvo je začelo izvajati novo azilno politiko, ki jo je premier Keir Starmer poimenoval dogovor eden noter, eden ven (one in, one out). V skladu s tem dogovorom s Francijo britanske oblasti iz države vračajo migrante, ki so tja prispeli nezakonito s čolni čez Rokavski preliv. V zameno pa sprejmejo enako število ljudi iz Francije, ki prošnjo za azil vložijo po uradni poti. Politika, ki jo vlada predstavlja kot uravnoteženo in varno rešitev, naj bi zmanjšala število prihodov prek morja in okrepila nadzor nad zunanjimi mejami.
V okviru te nove politike so v sredo oblasti pridržale prve migrante, ki so pristali v Dovru. Po novem postopku mora britanska stran v treh dneh francoskim oblastem predložiti zahtevek za vračilo oseb, Francija pa ima nato štirinajst dni časa za odgovor in lahko zavrne sprejem osebe, če ta ogroža javni red, varnost ali zdravje. Do odločitve so posamezniki zaprti v pridržalnih centrih. Sama pogodba je začasna – velja do 11. junija 2026 – in jo je mogoče odpovedati z enomesečnim rokom.
Do sredine letošnjega leta je Rokavski preliv nezakonito prečkalo več kot 25.000 ljudi – največ za ta čas. Britanska vlada upa, da bo nov pristop deloval odvračilno. Notranja ministrica Yvette Cooper pravi: »Če pridete nezakonito, boste pridržani in vrnjeni. To ni več pot v Veliko Britanijo.«
Strogi pogoji za zakoniti vstop
Dogovor vključuje tudi vzpostavitev spletne platforme, kjer se lahko posamezniki, ki so že v Franciji, prijavijo za zakoniti prihod v Veliko Britanijo. Toda pogoji za vstop so strogi: tesne osebne ali družinske povezave z državo, veljaven potni list, fotografija ter opravljeno varnostno in biometrično preverjanje. Le tisti, ki izpolnjujejo vse pogoje in jih britanske oblasti odobrijo, bodo lahko vstopili v državo.
Prav ti pogoji so sprožili številna opozorila. Humanitarne organizacije in pravniki opozarjajo, da bo velik del prosilcev za azil kljub upravičenosti do zaščite izključen že na začetku, ker ne bo izpolnjeval uradnih zahtev. Med najbolj izpostavljenimi so državljani Eritreje. Po podatkih nevladnih organizacij večina eritrejskih prosilcev za azil v Veliki Britaniji prejme pozitivno odločitev, a ker pogosto nimajo osebnih dokumentov – zaradi vojne ali zatiranja v matični državi – jih novi sistem avtomatično izključi.
Direktor organizacije Care4Calais Steve Smith dogovor s Francijo ocenjuje kot sistem izključevanja: »To ni humanitarna politika. Gre za mehanizem odvračanja. Nekdo, ki ima ustrezne dokumente, lahko vstopi, nekdo brez njih pa ostane zunaj – četudi beži pred enako grožnjo. To ni pravično in to ni zaščita.«
Vlada dogovor predstavlja kot uravnotežen ukrep, ki omogoča hkrati nadzor in zakoniti dostop do zaščite, kritiki pa opozarjajo, da v praksi ustvarja dodatne ovire za najbolj ranljive. Ponudba »varne poti« za redke izbrane hkrati legitimira množično odstranitev drugih – tudi tistih, ki bi bili po dosedanjih merilih upravičeni do azila, pravijo. Ob tem ostaja ključno vprašanje, ali je izmenjava beguncev resničen izraz solidarnosti ali zgolj način, kako skriti, da se vrata zapira prav tistim, ki so najbolj brez možnosti.
Informacijska kampanja proti poti s čolnom
V ozadju uvedbe nove politike so tudi očitni politični motivi. Po spodletelem načrtu prejšnje konservativne vlade, ki je migrante nameravala pošiljati v Ruando, je laburistična vlada pod pritiskom, da pokaže odločnost in sposobnost nadzora meje. Dogovor s Francijo ponuja bolj zmerno, a odmevno alternativo – predvsem v očeh volilcev, ki zahtevajo ukrepanje. Obenem pa predstavlja tudi politični odziv na porast podpore skrajno desnim silam, ki migracije postavljajo v ospredje predvolilne retorike.
Medtem v Veliki Britaniji začenjajo še informacijsko kampanjo, ki bo ljudi v izvornih državah poskušala odvrniti od potovanja. Prek oglasov, plakatov in spletnih objav jim bodo sporočali, da s čolnom ne bodo prišli do zatočišča, temveč do pridržanja in deportacije.
