»Se boste spominjali naših prijateljev, ko bo Đoković odletel s svojim zasebnim letalom?« To je bil eden izmed napisov, ki so jih v rokah držali protestniki pred hotelom Park v centru Melbourna, kjer je bil te dni najbolj slaven gost Novak Đoković. Hotel je v resnici center za tujce, ki so na tak ali drugačen nelegalen način vstopili v Avstralijo, v državo, ki slovi po tem da nima prav nobenega usmiljenja do nelegalnih migrantov. Zato so avstralski centri za tujce prav zloglasni.
Nekoč štirizvezdični hotel je center za tujce šele nekaj mesecev, saj je bil pred tem v drugem epidemičnem valu center za karanteno, a ga avstralska vlada lani ni ponovno uvrstila med karantenske objekte zaradi neprimernih razmer za bivanje. Zato so vanj raje namestili nelegalne migrante. Vlada hotel uradno opisuje kot »alternativno mesto pripora.« Tako kot so to tudi centri za tujce na pacifiških otokih, denimo na otoku Nauru ali Manus v Papui Novi Gvineji, ki jih Avstralija po potrebi odpira in potem zaradi zgražanja javnosti nad razmerami tam ponovno zapira. Prav iz Nauruja je prišla večina od petdesetih trenutnih »gostov« hotela Park.
Đoković sicer biva nadstropje pod drugimi pridržanimi nelegalnimi migranti. Odobrili so mu tudi dostop do telovadnice in posebnega kuharja, kar je v danih okoliščinah res privilegij. »Nimamo dostopa do svežega zraka. Hrana ni dobra. Ne smemo v telovadnico. Hotel je kot zapor,« je prav te dni novinarjem Guardian Australia razmere v centru opisal 38-letni Jamal Mohamed: »Vsak dan trpim, mučijo me nočne more. Vse kar si želim je svoboda.« V preteklih mesecih so tam nastanjeni tujci poročali o plesnivi in črvivi hrani, ko pa je lani jeseni v hotelu izbruhnil požar, so jih evakuirali z lisicami na rokah. Avstralska vlada seveda trdi, da razmere v hotelu niso alarmantne.
Glas drugih pridržanih?
Ko so stavbo zaradi prihoda Novaka Đokovića začeli oblegati novinarji, se je oglasil tudi Ali Mehdi, ki ima najdaljši staž med pridržanimi – zaprt je devet let. Sprva je bil na otoku Nauru, sedaj v hotelu Park. V Avstralijo je kot pripadnik preganjane manjšine hotel pobegniti iz Irana. Prijeli so ga na ladji, tedaj je bil star 15 let. »Svojo mladost sem pustil v centrih za tujce. Na Nauru sem čakal na dež, da sem se lahko umil. Sodeloval sem v gladovnih stavkah. Podgane v sobah sem skušal udomačiti, da bi imel ljubljenčka. To je bila moja mladost,« je zapisal na svojem Facebooku.
Iranec ima sicer v Avstraliji priznan status, ki onemogoča njegovo deportacijo v Iran, toda nikoli ni dobil uradnega statusa begunca. Čeprav je na seznamu tujcev, ki naj bi jim status begunca v dogovoru z Avstralijo dodelili v ZDA, je še vedno v centru za tujce. »Še nikoli pred hotelom nisem videl toliko kamer. Upam, da bo Đoković spoznal v kakšnem centru je bival in postal naš glas,« je avstralskim novinarjem dejal Mehdi.
V tej luči je še kako ironična izjava avstralske notranje ministrice Karen Andrews, češ da Đoković ni v ujetništvu in da lahko kadarkoli odide, pri tem pa mu bo mejna policija rada pomagala. Nazadnje bo Đoković res odšel, njegovi sostanovalci v hotelu Park pa bodo ostali.
