Na novo odprti dokumenti dodatno potrjujejo starejše trditve, da so v nekaterih službah obveščevalne agencije zavajali medije z namenom povezati Leeja Harveyja Oswalda s Fidelom Castrom in Kubo. Cilj teh prizadevanj je bil upravičiti ameriško posredovanje proti tedaj še razmeroma sveži komunistični oblasti v Havani, česar pa Kennedyjev naslednik Lyndon B. Johnson ni izvedel.
Dokumenti dokazujejo, da so bili agenti Cie v stikih z Oswaldom že mesece pred umorom predsednika v Dallasu – kar je agencija doslej vztrajno zanikala.
Poskus manipulacije z zgodbo, da bi sprožili ameriški napad na Kubo
Med več kot štiridesetimi dokumenti o agentu Georgeu Joannidesu je tudi dopis, ki dokazuje, da je Joannides deloval pod krinko kot terenski operativec z imenom Howard Gebler. Bil je v rednih stikih z aktivisti protikomunistične skupine, imenovane Kubanska študentska direkcija (DRE), ki je nasprotovala kubanskemu voditelju Fidelu Castru. Člani te skupine so večkrat obsežno pričali o svojih stikih z osebo po imenu Howard, Cia pa je do zdaj zanikala, da bi šlo za njenega agenta. Ta skupina pa se je večkrat srečala tudi z Oswaldom in o njem govorila z Joannidesom.
Po atentatu na Kennedyja je skupina sprožila medijsko kampanjo, v kateri je Oswalda povezovala s Castrom. Cilj aktivistov je bil izzvati ameriški napad na Kubo pod vodstvom novega predsednika Johnsona in s tem zrušiti Castrovo oblast.
Na Kubi so grožnjo vzeli zelo resno: Castro je stopnjo pripravljenosti vojske dvignil na najvišjo raven. V dolgem televizijskem govoru je zanikal kakršnokoli vpletenost v atentat. Kennedy je sicer že na začetku svojega mandata odobril izkrcanje protikomunističnih oboroženih skupin, ki jih je izurila Cia in ki so poskušale z vojsko strmoglaviti Castra, vendar so bile v bojih v Prašičjem zalivu poražene.
Organizacija protikomunističnih skupin
Joannides je bil namestnik vodje podružnice Cie v Miamiju. Fokus te izpostave je bil v tistem času predvsem na podpori nasprotnikom Fidela Castra, ki se je na oblast povzpel štiri leta pred atentatom na Kennedyja. Joannides je nadzoroval »vse vidike političnega delovanja in psihološkega vojskovanja« te enote, kar je vključevalo tudi tajno financiranje in usmerjanje Kubanske študentske direkcije (DRE).
V začetku avgusta 1963, slabe tri mesece pred atentatom 22. novembra, so se štirje člani DRE zapletli v pretep z Oswaldom v New Orleansu, ko je ta delil procastrovske brošure organizacije Fair Play for Cuba Committee. Kasneje se je vsaj še enkrat javno soočil z aktivisti, večkrat je prišel tudi v njihovo pisarno.
Člani DRE so že dan po atentatu sestavili dosje in ga poslali večjim ameriškim časopisom. Pri tem so se o svojih dejanjih posvetovali z agentom Joannidesom. Tako je nastala ena prvih teorij zarote o Kennedyjevem umoru.
Ni povsem jasno, kakšno vlogo je imel Joannides pri tej medijski kampanji, je pa znano, da je pomembno prispeval k organizaciji skupine DRE – med drugim je njene člane učil, kako naj komunicirajo z mediji, jim svetoval in predvsem zagotovil financiranje. Zanimivo je tudi, da je bil Joannides edini agent, ki o svojih aktivnostih v zvezi z DRE ni redno poročal svojim nadrejenim. Njegovi predhodniki in nasledniki so za seboj pustili veliko več dokumentacije.
Vloga obveščevalnih služb pri prikrivanju resnice
Kljub številnim dokazom je Cia vse do danes vztrajno zanikala svojo vpletenost v delovanje DRE tudi pred različnimi kongresnimi preiskovalci.
Najnovejši dokumenti so bili objavljeni v okviru nove preiskave, ki jo v predstavniškem domu vodi Anna Paulina Luna, republikanska kongresnica s Floride.
Številni akademski zgodovinarji, ki se ukvarjajo z atentatom na Kennedyja, sicer verjamejo, da je bil strelec na predsednika le eden, to je Oswald, in da je deloval sam. Vseeno pa menijo, da je bila Cia pred atentatom in po njem vpletena v številne dejavnosti, ki so bile bodisi nezakonite, bodisi jih politično vodstvo ni odobrilo, bodisi so razkrivale nesposobnost agencije, ki ni uspela preprečiti predsednikovega umora.
Po atentatu so v agenciji vsem preiskovalcem oteževali delo, kar je nekatere vodilo do prepričanja, da je bila agencija neposredno vpletena v umor. Resnica je, kot kaže, precej bolj prozaična. Številni vplivneži so uporabili svoje pristojnosti, ki jih nudi tajnost, da so prikrili lastno nesposobnost in zlorabe.
