Znanstvena raziskava Državne univerze Florida je pokazala, da so vsi satelitsko zaznani madeži nezakoniti, saj presegajo dovoljene mejne vrednosti onesnaženost. Mnogi med njimi so posledica namernega izpusta t. i. kalužne vode – mešanice nafte in drugih strupenih tekočin iz strojnice ladje. Ladje bi to vodo morale očistiti z ločevalnikom oljne vode ali jo varno raztovoriti v pristanišču, a zaradi stroškov in pritiska po učinkovitosti do tega pogosto ne pride.
»Stopnja nezadostnega poročanja je še vedno velika neznanka,« opozarja dr. Elizabeth Atwood iz raziskovalnega inštituta Plymouth Marine Laboratory. »Dosedanji argument, da večina madežev izvira iz naravnih izcedkov, je po najnovejših raziskavah v veliki meri neutemeljen,« dodaja.
Hugo Tagholm, izvršni direktor okoljske organizacije Oceana UK, dogajanje označuje za "grozljivo" in opozarja, da »gre za osupljivo premajhno poročanje in skoraj popolno pomanjkanje ukrepanja«.
Onesnaženost v številkah
Analiza več sto tisoč satelitskih posnetkov iz šestletnega obdobja je pokazala, da približno 20 % vseh madežev izvira z ladij, kar ustreza površini približno velikosti Italije. Le 2 % prihaja z naftnih ploščadi, 6 % iz naravnih izcedkov, preostali pa iz kopenskih virov ali neidentificiranih plovil.
Novi podatki razkrivajo tudi povezavo med gostoto madežev in glavnim ladijskim prometom – 21 območij z največjo koncentracijo sovpada z mednarodnimi pomorskimi potmi.
Raziskovalci so potrdili, da pravilno obdelana kalužna voda ne pušča vidnih sledi. »To pomeni, da problem ni v tehnologiji, temveč v njenem neuporabljenju,« opozarja vodilna raziskovalka Carrie O’Reilly.
Evropa ni izjema
Tudi v Evropski uniji se stanje ne izboljšuje. Evropsko računsko sodišče je marca opozorilo, da je kljub naprednim satelitskim sistemom in strožji zakonodaji preverjenih manj kot polovica zaznanih razlitij. Potrjenih pa je zgolj 7 % primerov, kar kaže na omejitve tako tehnologije kot kadrovskih virov v državah članicah.
»Onesnaževalci pogosto ostanejo nekaznovani. Če želimo doseči cilj EU o ničelnem onesnaženju, bo treba okrepiti nadzor,« poudarja član Sodišča Nikolaos Milionis.
Zahodna Afrika – nevidna katastrofa
V posebni študiji, ki je zajela obdobje 2021–2022, so raziskovalci ugotovili, da je ob obalah šestih zahodnoafriških držav 16 % naftnih madežev prišlo z ladij. Medtem v uradnih evidencah teh držav ni bil zabeležen niti en incident.
Gre za "kronično razlitje", kot ga imenujejo strokovnjaki, ki ima uničujoče posledice za morski ekosistem. Plankton, ki tvori osnovo prehranjevalne verige, je izjemno občutljiv na tudi minimalne količine nafte v vodi.
»Posamezni madeži morda niso veliki, a kumulativni učinek je izjemno resen – zlasti ker se število madežev in ladijski promet povečujeta,« opozarja oceanograf Ian MacDonald.
Pritisk dobička in tišina pristanišč
Mornarji priznavajo, da so razlogi pogosto pragmatični. »Separatorji so lahko pokvarjeni, čiščenje traja, bivanje v pristanišču je drago. Zato se olje preprosto spusti v morje,« razlaga anonimni član posadke.
Prav tako je premalo inšpektorjev, ki bi sistematično pregledovali ladijske dnevnike. Mednarodna pomorska organizacija (IMO) sicer zahteva beleženje vseh izpustov in pregled s strani držav, vendar praksa kaže drugačno sliko.
Čas za spremembe
Zagovorniki ohranjanja oceanov pozivajo k odločni reformi industrije. »Tankerji predstavljajo tretjino ladijskega prometa. Če bi zmanjšali odvisnost od fosilnih goriv, bi preprečili tako podnebno krizo kot uničujoča razlitja,« poudarja Tagholm.
Satelitski podatki ne puščajo več dvoma – onesnaževanje morij z nafto je sistemski problem, ki terja globalno odgovornost in ukrepanje.
