Bogastvo si je pridobil s spretnimi finančnimi špekulacijami, milijarde pa je porabil za financiranje projektov na področju človekovih pravic in demokratičnih pobud po vsem svetu. Zadnja leta je to financiranje postalo tarča nacionalističnih politikov, ki ga prikazujejo kot manipulatorja demokracije. Toda pred tem je bil Soros obtožen predvsem manipulacije s finančnimi trgi, najslavnejša je tista z britanskim funtom šterlingom leta 1992. V obeh primerih je resnica bolj kompleksna in bolj zanimiva.
Iz Madžarske v London in nato New York
Soros se je rodil leta 1930 v Budimpešti v družini judovskega odvetnika, kjer je kot otrok in mladostnik preživel nacistično okupacijo. Pri 17 letih je emigriral v Anglijo, kjer je diplomiral in doktoriral na Londonski šoli za ekonomijo (LSE). Tam je študiral pri kasneje slavnem liberalnem filozofu Karlu Popperju. Njegov koncept »odprte družbe« je močno vplival na Sorosevo politično prepričanje in družbeno angažiranost.
Po začetku finančne kariere v Londonu se je leta 1956 preselil v Združene države. Delal je v več podjetjih v New Yorku, preden je leta 1970 ustanovil svoj sklad tveganega kapitala (hedge sklad).
Eden prvih novodobnih finančnikov
Ti so bili takrat nova oblika finančnega sklada. Pojavljali so se skladi s precej različnimi strategijami, skupni pa sta jim bili dve lastnosti. Prva, po kateri so dobili ime hedge skladi, je bila strategija tveganih naložb, ki jih nato zavarujejo z drugimi investicijami.
Angleška beseda hedge se namreč nanaša na finančno investicijo, katere namen je varovanje pred tveganjem izgube pri drugi, bolj tvegani investiciji. Preprost primer bi bil, če bi nekdo močno investiral v delnice letalske družbe. Glavno tveganje, da ta letalska družba ne bo dobičkonosna, je cena goriva. Zato bi hedge sklad hkrati kupil še delnice v naftnih družbah, ki bodo imele dobičke, če se bo dvignila cena nafte.
Druga značilnost hedge skladov v času, ko je svoj sklad odprl Soros, je bilo bogato nagrajevanje menedžerjev. Finančni trgi so se v sedemdesetih še prebujali iz strogo reguliranega režima, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni. Bolj kot kar koli drugega je sklade tveganega kapitala zaznamovala znamenita formula 2 plus 20. To pomeni, da so menedžerji sklada dobili dva odstotka kapitala, ki so jim ga investitorji predali v upravljanje, in 20 odstotkov dobička. Če so bili menedžerji uspešni – in Soros je bil – jim je tudi s tako bogatimi nagradami uspelo najti kup dobička željnih investitorjev.
Sorosev sklad, imenovan Soros Fund Management, ki je kasneje postal Quantum Fund, je bil znan po agresivnih naložbah in visokih donosih za vlagatelje. Specializirali so se v najuglednejšo obliko tovrstnih skladov – makro hedge sklade. Ti se niso ukvarjali s posameznimi delnicami ali podjetji, ampak so se za vlaganje odločali glede na predvideno gibanje celotnih finančnih trgov. Najpomembnejša strategija teh skladov je bilo trgovanje z valutami, ki je temeljilo na predvidevanjih o inflaciji in obrestnih merah posameznih držav.
Takšni skladi so od šestdesetih let naprej krojili trgovanje med svetovnimi valutami, ki je bilo takoj po drugi svetovni vojni ostro regulirano, kar je bila posledica izkušenj velike gospodarske krize v tridesetih letih. Do leta 1971 so bile vse valute zahodnega sveta s stalnimi razmerji vezane na ameriški dolar. Ko so ZDA zaradi svoje inflacije in proračunskih primanjkljajev devalvirale dolar in uvedle tekoči tečaj, se je skladom, kot je bil Sorosev, odprl popolnoma nov finančni svet, ki je omogočal dobičke, kakršnih ni bilo videti že od časov pred zlomom newyorške borze leta 1929. V naslednjem desetletju, v osemdesetih letih, je novi svet financ navdahnil takratni duh časa s filmi, kot je Wall Street (1987).
Vrhunec teh špekulacij so bila devetdeseta leta in noben dogodek ni odmeval tako kot devalvacija britanskega funta leta 1992, s čimer si je Soros poleg milijarde dolarjev dobička pridobil tudi svetovno slavo.
Kriza funta šterlinga, ki je naredila Sorosa slavnega
Kriza funta v devetdesetih izvira iz poskusov evropskih držav, da bi umirile gibanja vrednosti svojih valut. Potem ko so ZDA prepustile vrednost dolarja gibanju trga, so se evropske države znašle na prepihu. Nihanje njihovih valut je oteževalo medsebojno trgovino in predstavljalo oviro gospodarskemu povezovanju Evrope. Kako naj francoski proizvajalec avtomobilov načrtuje svoje stroške, če je treba jeklo v Nemčiji plačati v markah, avto pa prodati v frankih? Evropske države so se zato dogovorile za sistem usklajevanja vrednosti svojih valut. To je bilo mogoče doseči z usklajenim premikanjem obrestnih mer, ki jih določajo centralne banke.
Šlo je za začetke poti, ki je na koncu pripeljala do skupne valute evro. Prvi je bil neformalni sistem, imenovan »kača v tunelu«, ki pa ga je kmalu zamenjal bolj formalni sistem, imenovan evropski mehanizem deviznih tečajev (ERM). Dejansko je sistem vse bolj deloval tako, da so evropske valute poskušale slediti zahodnonemški marki.
Premier John Major, ki je leta 1990 nasledil premierko Margaret Thatcher, je velik del svoje kredibilnosti stavil prav na vključitev šterlinga v ERM. To je bila v resnici politična odločitev Združenega kraljestva za Evropo in Majorjev upor proti Thatcherjevi, ki je kot evroskeptičarka temu nasprotovala.
Na smolo Majorja so se gospodarski vetrovi takrat obrnili proti njemu.
Nemčija je imela zaradi stroškov, povezanih z združitvijo, višjo inflacijo in zvezna banka je zviševala obrestno mero. Britanska Bank of England bi morala temu slediti, če je želela šterling ohraniti v sistemu ERM. Na žalost so bile višje obrestne mere ravno nasprotno od tega, kar je potrebovalo bolehno britansko gospodarstvo.
Soros je prepoznal, da je situacija na dolgi rok nevzdržna. Vse, kar je držalo funt pokonci, je bila osebna politična investicija britanskega premierja v sistem ERM. Po vseh drugih kazalnikih pa bi se moral funt v primerjavi z drugimi valutami poceniti.
Soros je naredil vrsto kompleksnih investicij, ki so stavile na padec britanskega funta. Tovrstne špekulativne investicije so britanski centralni banki, ki je želela obraniti visoko vrednost funta, delo še otežile. A glavni razlog je bilo temeljno makroekonomsko stanje britanskega gospodarstva.
Črna sreda ali zakaj je britanski finančni minister zapel pod tušem
Igre je bilo konec septembra 1992. Britanska vlada je bila zaradi pehanja svojega gospodarstva, ki je postajalo nekonkurenčno na svetovnem trgu, prisiljena umakniti šterling iz sistema ERM, ta pa je zato dramatično izgubil več kot desetino vrednosti.
Dogodek, ki se je v zgodovino zapisal kot črna sreda, je bil uničujoč za politično kredibilnost Johna Majorja, ki se od takrat ni več pobral. Za britansko gospodarstvo pa je bil padec vrednosti valute veliko olajšanje, česar so se zavedali tudi v vladi. Finančni minister Norman Lamont je kasneje povedal, da je dan po tem od veselja zapel pod tušem.
Sorosev sklad je zaradi zloma funta v enem samem dnevu zaslužil milijardo dolarjev. Zaradi tega so ga mediji poimenovali »mož, ki je zlomil angleško banko«.
A resnica ni tako dramatična. Soros je potegnil premišljene finančne špekulativne poteze in zaslužil zaradi dogodkov, ki jih nikakor ni obvladoval, jih je pa predvidel. Milijarder je bil že precej prej, zlom funta pa ga je naredil slavnega.
Poleg tega Sorosev dobiček na črno sredo niti ni tako velik, če ga primerjamo z nekaterimi današnjimi, ki jih kujejo na Wall Streetu. Kaj je na primer milijarda Sorosevega sklada v primerjavi z desetinami milijard, za kolikor niha premoženje današnjih tehnoloških tajkunov, ali pa z izplačilom Elonu Musku, ki je pred tedni na svoj osebni račun dobil za 25 milijard evrov delnic Tesle.
Filantropsko delo
V 90. letih prejšnjega stoletja se je Soros začel umikati iz vsakodnevnega vodenja podjetja in se vse bolj posvečati filantropskim podvigom.
V času apartheida je v Južni Afriki ponujal štipendije temnopoltim študentom in porabil milijarde za podporo progresivnim projektom prostega trga po vsem svetu. Še posebej po padcu železne zavese se je osredotočil na vzhodno Evropo, kasneje pa je svoje naložbe razširil na druge regije.
Open Society Foundations (OSF), Soroseva fundacija, danes vodi programe v več kot 100 državah in 37 regionalnih pisarnah. Leta 2017, ko je revija Forbes Sorosa uvrstila na 29. mesto najbogatejših na svetu, je postalo znano, da je prenesel 15 milijard evrov oziroma približno 80 odstotkov osebnega premoženja prav na to organizacijo.
Politika in kritike
Soros ostaja izjemno glasen glede svetovne ekonomije in globalne politike. V Evropi je odkrito kritiziral odziv na dolžniško krizo evra, med vrhuncem begunske krize v regiji pa je obljubil velikodušno podporo skupinam za pomoč migrantom. Prav ta politika ga je med drugim pripeljala v navzkrižje z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom v domovini. Soroseva fundacija se je sčasoma odločila umakniti svoje pisarne iz Madžarske, pri čemer so kot razlog navedli »vedno bolj represivno okolje«.
Soros je tudi velik donator demokratske stranke v ZDA. Podpiral je predsedniški kampanji Baracka Obame in Hillary Clinton, ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa je označil za »prevaranta«.
