Delavci norveške jedrske postaje Dorsmark so povečano mero radioaktivnosti v atmosferi zaznali 27. aprila 1986, le dan po eksploziji. Po podrobnejši analizi so ugotovili, da vir sevanja ni njihova elektrarna, zato je sum hitro prešel na Sovjetsko zvezo.
Evropske države in ZDA so pritisnile na Moskvo, da bi dobile več informacij o obsegu in sanaciji nesreče, vendar kljub prizadevanjem niso dobile konkretnejših odgovorov.
Na nogah je bila vsa Sovjetska zveza
Med intervencijami na mednarodni ravni so bile na kraju nesreče aktivnosti že v polnem teku. Gasilci so se ob podpori Rdeče armade in drugih vpoklicancev lotili takojšnje sanacije območja elektrarne in na tak način poskušali zmanjšati obseg katastrofe.
Iz Černobilu bližnjega mesta Pripjat in drugih krajev neposredno ob meji med Ukrajino in Belorusijo so oblasti v hitri akciji evakuirale več kot 150.000 prebivalcev. Na uničen četrti reaktor so najprej položili večje količine svinca in borove kisline, v drugi fazi sanacije pa so začeli graditi velik betonski sarkofag.
Takoj po nesreči so hospitalizirali 203 ljudi, od katerih jih je 28 zaradi izpostavljenosti močnemu radioaktivnemu sevanju umrlo kmalu po nesreči. Številni "likvidatorji" (delavci, ki so prišli neposredno na prizorišče nesreče) so za rakom oboleli pozneje ali pa zaradi izpostavljenosti niso mogli imeti otrok.
Vzrok nesreče do danes ni povsem pojasnjen, obstajata pa dve nasprotujoči si razlagi. Prva je za eksplozijo okrivila izključno upravljalce elektrarne, druga pa je krivdo pripisala zasnovi reaktorja RBMK, predvsem nadzornih palic. Med pomembne dejavnike, ki so prispevali k nesreči, je sodilo tudi dejstvo, da upravljalci niso bili obveščeni o težavah z reaktorjem.
Po izjavi Anatolija Djatlova, ki je bil v elektrarni leta 1986 zaposlen, so snovalci elektrarne vedeli, da je pri določenih pogojih reaktor nevaren, vendar so podatke namerno prikrivali.
Poleg tega večina Djarlovih sodelavcev ni bila kvalificirana za delo na reaktorjih RBMK. Direktor elektrarne V. P. Brjukanov je imel izkušnje in prakso z elektrarnami na premog, glavni inženir Nikolaj Fomin je pred Černobilom delal zgolj na termo- in hidroelektrarnah, njegov namestnik Anatolij Djatlov pa je imel nekaj izkušenj zgolj z manjšimi jedrskimi reaktorji.
Nedokončana gradnja jeklenega sarkofaga
Prejšnji teden je bila v Kijevu organizirana donatorska konferenca za Černobil. Njen cilj je bil zbrati sredstva za gradnjo novega sarkofaga, ki bi zaplombiral starega. Pod okriljem Ukrajine, G8, evropskih držav in leta 1997 organiziranega Sklada za Černobil so navzoči poskušali zbrati 740 milijonov evrov, kolikor manjka do ene milijarde in pol, potrebne za gradnjo jeklenega sarkofaga.
Zbrali pa so 500 milijonov, zaradi česar sta se Evropska Unija in Francija obvezali, da bosta v prihodnje zagotovili še manjkajoči del. Predsednik komisije Jose Manuel Barroso je na srečanju z ukrajinskim predsednikom Viktorjem Janukovičem obljubil 110 milijonov evrov, francoski premier Francios Fillon pa je kot predstavnik predsedujoče G8 obljubil še preostalih 47 milijonov evrov.
Na konferenci je sodelovala tudi slovenska začasna odposlanka poslov na veleposlaništvu v Kijevu Nataša Prah. Poudarila je, da je največji prispevek, ki ga je naša država imela pri sanaciji razmer na kontaminiranem območju, rehabilitacija 226 otrok. K gradnji jeklenega sarkofaga pa bo v treh letih prispevala skupno 120.000 evrov.
