Butkevič opisuje udarce, mučenje, grožnje s smrtjo in spolno nasilje, ki jih je doživljal kot del širše ruske strategije psihičnega in fizičnega zloma ukrajinskih vojnih ujetnikov. Ker je ujetnikom razkril, da je bil pred vojno novinar in aktivist, so ga izpostavili še večjemu pritisku, se mu posmehovali in mu grozili s smrtjo.
Kot je povedal, so ga mučili vsak dan. Med drugim je moral citirati Putinove govore, slaviti Rusijo, v nasprotnem so ga pretepli s palico. "Ko sem opozoril, da mi bodo zlomili roko, je vojak hladno odvrnil: ‘Vem, kaj delam,’” se spominja. Po njegovih besedah, so z ujetniki ravnali kot z ničvrednimi predmeti, jim odrekali osnovne življenjske potrebe, jih stradali in poniževali.
Moral je tudi dati intervju za "odgovorno mednarodno medijsko organizacijo" in v njem govoriti o tem, da je Ukrajina nacistična država, sicer bi ga obsodili kot vojnega zločinca. Sledilo je še večje fizično mučenje. Kot pravi, so mu grozili tudi s posilstvom. Mučitelji so mu ponudili tri možnosti: da podpiše priznanje vojnih zločinov, da ga ustrelijo, ali pa da ga dajo v zaporniško celico z zaporniki, ki mu bodo življenje spremenili v pekel.
"Na koncu sem podpisal priznanje, ne da bi sploh vedel, kaj podpisujem," je priznal. Šele kasneje je izvedel, da je priznal napad na civilistki v vasi, kjer nikoli ni bil, zaradi česar so ga obsodili na 13 let zapora. Kljub dokazom, da je bil na dan domnevnega zločina v Kijevu, sodišča to ni zanimalo. "Vse skupaj je bilo samo sredstvo za rusko propagando - da pokažejo 'ukrajinske vojne zločince'," pravi.
Šele po več kot dveh letih so ga, na njegovo presenečenje, odpeljali na letališče in ga z drugimi ujetniki zamenjali za ruske vojake, ujete v Ukrajini. Takrat je začel verjeti, da je končno svoboden. "Pred ujetništvom si nisem v celoti predstavljal, kako daleč sega brutalnost ruskega režima," je zaključil.
