Združeno kraljestvo je začelo izvajati novo azilno politiko, ki jo je premier Keir Starmer poimenoval dogovor »eden noter, eden ven« (One in, One out). V skladu s tem dogovorom bodo britanske oblasti iz države vračale migrante, ki so tja prispeli nezakonito s čolni čez Rokavski preliv. V zameno pa bodo sprejele enako število ljudi iz Francije, ki bodo prošnjo za azil vložili po uradni poti. Politika, ki jo vlada predstavlja kot uravnoteženo in varno rešitev, naj bi zmanjšala število prihodov prek morja ter okrepila nadzor nad zunanjimi mejami.
Prve migrante, ki so prejšnjo sredo pristali v Doverju, so britanske oblasti že pridržale. Po novem postopku mora britanska stran v treh dneh francoskim oblastem predložiti zahtevek za vračilo, Francija pa ima štirinajst dni časa za odgovor. Do odločitve so posamezniki zaprti v pridržalnih centrih.
Do sredine letošnjega leta je Rokavski preliv nezakonito prečkalo že več kot 25.000 ljudi – največ doslej za ta čas. Britanska vlada upa, da bo nov pristop deloval odvračilno. Notranja ministrica Yvette Cooper je ob tem povedala: »Če pridete nezakonito, boste pridržani in vrnjeni. To ni več pot v Veliko Britanijo.«
Strogi pogoji za zakonit vstop
Dogovor vključuje tudi vzpostavitev spletne platforme, prek katere se lahko posamezniki, ki so že v Franciji, prijavijo za zakonit prihod v Veliko Britanijo. Toda pogoji za vstop so strogi: oseba mora imeti tesne osebne ali družinske povezave z državo, predložiti veljaven potni list, fotografijo in opraviti varnostno ter biometrično preverjanje. Le tisti, ki izpolnjujejo vse pogoje in jih britanske oblasti odobrijo, bodo lahko vstopili.
Prav ti pogoji pa so sprožili številna opozorila. Humanitarne organizacije in pravniki opozarjajo, da bo velik del prosilcev za azil – kljub upravičenosti do zaščite – izključen že na začetku, ker ne bodo izpolnjevali formalnih zahtev. Med najbolj izpostavljenimi so državljani Eritreje. Po podatkih nevladnih organizacij večina eritrejskih prosilcev za azil v Veliki Britaniji sicer prejme pozitivno odločitev, a ker pogosto nimajo osebnih dokumentov – zaradi vojne ali zatiranja v matični državi – jih novi sistem avtomatično izključuje.
Direktor organizacije Care4Calais Steve Smith dogovor ocenjuje kot sistem izključevanja: »To ni humanitarna politika. Gre za mehanizem odvračanja. Nekdo, ki ima ustrezne dokumente, lahko vstopi, nekdo brez njih pa ostane zunaj – četudi beži pred enako grožnjo. To ni pravično in to ni zaščita.«
Politični učinek, vprašljiva dolgoročnost
V ozadju uvedbe nove politike so tudi očitni politični motivi. Po spodletelem načrtu prejšnje konservativne vlade, ki je migrante nameravala pošiljati v Ruando, je laburistična vlada pod pritiskom, da pokaže odločnost in sposobnost nadzora nad mejo. Dogovor s Francijo ponuja bolj zmerno, a odmevno alternativo – predvsem v očeh volivcev, ki zahtevajo ukrepanje. Obenem pa predstavlja tudi politični odziv na porast podpore skrajno desnim silam, ki migracije postavljajo v ospredje predvolilne retorike.
Francija ima po dogovoru možnost, da zavrne sprejem posameznika, če ta ogroža javni red, varnost ali zdravje. Sama pogodba je začasna – velja do 11. junija 2026 – in jo je mogoče odpovedati z enomesečnim rokom. Medtem v Veliki Britaniji začenjajo še informacijsko kampanjo, ki bo ljudi v izvornih državah poskušala odvrniti od potovanja: prek oglasov, plakatov in spletnih objav jim bodo sporočali, da s čolnom ne bodo prišli do zatočišča, temveč do pridržanja in deportacije.
Čeprav vlada dogovor predstavlja kot uravnotežen ukrep, ki omogoča hkrati nadzor in zakonit dostop do zaščite, kritiki opozarjajo, da v praksi ustvarja dodatne ovire za najbolj ranljive. Ponudba »varne poti« za redke izbrane hkrati legitimira množične odstranitve drugih – tudi tistih, ki bi bili po dosedanjih merilih upravičeni do azila. Ob tem ostaja ključno vprašanje, ali je izmenjava beguncev resničen izraz solidarnosti – ali pa zgolj način, kako skriti, da vrata zapiramo prav tistim, ki so najbolj brez možnosti.
