Luz za pogovor z novinarji ni potrebovala le zaupanja, ampak tudi pogum. Zahtevala je, da njenega pravega imena ne objavijo, da njenega obraza ne pokažejo in da njen glas pri snemanju spremenijo. To je realnost številnih priseljencev brez dokumentov v današnji Ameriki – vsakdanji strah pred aretacijo in deportacijo.
»Strah me je vsak dan, bojim se zapustiti hišo. Bojim se, da me bodo pridržali. Bojim se, da me bodo pogledali in videli kot žensko iz Latinske Amerike. In bojim se, da me bodo preprosto odpeljali,« pove Luz.
Politika, ki prinaša negotovost
Pred dvema tednoma so novinarske kamere v Washingtonu ujele agente ameriškega urada za priseljevanje in carino, ki so brez naloga in v neoznačenih vozilih pridržali tri latinskoameriške delavce. Njihov edini zločin: niso imeli pri sebi dokumentov.
Takšne akcije so postale pogost prizor v času administracije Donalda Trumpa, ki je na oblasti znova utrdil politiko ničelne tolerance. Uradni argument oblasti je jasen: zaščititi javno varnost in kaznovati vse, ki so v državi nezakonito.
Kritiki pa opozarjajo, da so na udaru tudi ljudje brez kriminalne preteklosti, ki so si v ZDA ustvarili življenje in prispevajo k skupnosti.
»Ameriške sanje« in realnost
Luz je v ZDA prišla pri šestnajstih letih iz Mehike. Ni bežala pred vojno, temveč je iskala priložnost. To je klasična zgodba ekonomskih migrantov. »Moj oče je odšel iskat nove priložnosti, da bi nam omogočil izobrazbo in boljše življenje. To je bil vedno tudi moj cilj,« pove.
Danes Luz tekoče govori angleško, plačuje davke in ima zdravstveno zavarovanje. »Ljudje morajo vedeti, da lahko tudi brez dokumentov sodelujemo v družbi. Delamo in plačujemo davke,« pravi. A pogojev za azil ne izpolnjuje.
Cena strahu
Starši brez dokumentov pogosto živijo v stalni negotovosti, medtem ko so njihovi otroci, rojeni v ZDA, ameriški državljani. Luzina hči hodi v šolo, a tudi njen vsakdan je zaznamovan s strahom.
»Prejšnji teden sem zamudila 20 minut, ko sem jo šla iskat,« pripoveduje Luz. »Ko sem prispela, je bila prestrašena in je jokala. Bala se je, da me ne bo več videla.«
Na eni strani oblast poudarja, da ni prav biti v državi nezakonito in da bi amnestija spodkopala sistem, na drugi strani so milijoni ljudi, kot je Luz, ki so v ZDA že desetletja, vključeni v družbo, pa vseeno vsak dan izpostavljeni nevarnosti izgona.
Luz svojo prihodnost opisuje z mešanico upanja in obupa: »V tej državi sem že 17 let. Tukaj sem odrasla. Tukaj sem si ustvarila družino. In vendar … vsak dan živim v strahu.«
