Kot pričakovano, je francoski parlament izglasoval nezaupnico premierju Françoisu Bayrouju. Proti nadaljevanju njegova mandata je glasovalo 364 poslancev, podprlo pa ga je le 194 poslancev. Poraz je zelo jasen in močno boleč tako za vlado kot predsednika Emmanuela Macrona. Četrti premier v treh letih se je odločil parlamentarno podporo iskati zaradi želje, da bi čez parlament stisnil svoj obsežen varčevalni program, a so mu je v minulih dneh večina strank odrekla podporo.
Brez pravega favorita za naslednika
Še preden so poslanci glasovali o Bayrouju je posledice še enega političnega pretresa v Franciji, eni od članic evropskega motorja, poskušal miriti uradni Berlin. Pomirjujoče besede so bile uperjene predvsem na finančne trge. Tam so iz vlade kanclerja Friedricha Merza sporočili, da je stabilnost evroobmočja odvisna od številnih držav in vseh udeležencev na trgu, zato je povsem odveč, da se to stabilnost sedaj postavljalo pod vprašaj. Francoski politični vihar je grožnja za zmožnost Francije, da bi omejila svoj dolg. Lanski javnofinančni primanjkljaj je bi z 5,8 odstotka BDP skoraj dvakrat višji od dovoljenega evropskega 3-odstotnega primanjkljaja, javni dolg pa že znaša skoraj 114 odstotkov BDP. Prav tako bi Francijo lahko doletela nadaljnja znižanja njenih bonitetnih ocen.
Zaradi zelo gotovega padca Bayrouja je bil predsednik Macron pred tremi možnostmi: imenovati novega premierja, razpisati predčasne volitve ali pa sam odstopiti, kar je v preteklosti že zavračal. Ker slednja možnost ne bi poskrbela za rešitev francoske slepe politične ulice – vprašljivo je tudi, ali bi ostale -, se je bolj razmišljalo o imenovanju novega premierja. Najpogosteje omenjeno ime je bilo Sébastien Lecornu, zdajšnji 39-letni obrambni minister. Prav tako naj bi v igri bili še nekdanji premier Bernard Cazeneuve in nekdanji minister ter zdajšnji vodja Računskega urada Pierre Moscovici.
A pravega favorita, kdo bo nasledil Bayrouja, še ni bilo. Od imenovanja novega premierja je namreč precej odvisno, kako se bo francoska politična kriza razpletla. Socialisti si želijo svojega kandidata na premierskem položaju in prav možno je, da bi se Macron odločil za politika iz njihovih vrst. Podpora socialistov je namreč ključna, da bi Macron lahko uspel sprejeti varčevalni proračun v parlamentu in še kakšen pomemben zakonodajni paket.
Bayroujev zadnji poziv
»Če želimo rešiti ladjo, moramo ukrepati skupaj,« je pozival poslance kot »kapetan ladje, na kateri pušča, luknjo pa je potrebno zapreti«. Opozarjal je pred proračunsko luknjo in nezmožnostjo mlade generacije, da bo lahko uživala obljube republike o socialnih storitvah. Poslance je pozival, naj glasujejo po svoji vesti in ne sprejemajo navodil strank, kajti njihov glas da je usoden
Toda da bi lahko prišlo do spremembe v odločitvi poslancev, Bayrou verjetno ni pričakoval. Prej je poskušal vzpostaviti svoje mesto v zgodovini pred usodnim glasovanjem. V sledeči razpravi so njegovo izvajanje zavrnili tudi ključni socialisti, na glasove katerih Macron upa pri podpori naslednjemu premierju.
Kritični poslanski glasovi
Boris Vallaud, vodja poslanske skupine socialistov, je odgovornost za stanje v javnih financah pripisal Macronu in še enkrat napovedal, da ne bodo podrli Bayrouja. Je pa napovedal, da so socialisti pripravljeni vladati, če jim bo zaupan premierski mandat. Vodja poslanske skupine Ekologi in sociala Cyrielle Chatelain je sredinskim političnim silam, svetovala, naj ne nadaljujejo več z zavezništvi z desnico, ki ni več gaullistična. Odpovedati se morajo vsiljevanju svoje politike, je še dejala in predsednika Macrona pozvala, naj naslednika vlade imenuje iz vrst Nove ljudske fronte (v njej so združeni leve in levosredinske stranke od socialistov do zelenih), ki bo spremenil smer.
Skrajna desničarka Marine Le Pen je na razpravi ponovila že znano stališče Nacionalnega zbora, da mora Macron v danih okoliščinah razpisati nove volitve. »Pravno, politično in celo moralno vse kaže, da razpustitev parlamenta za Emmanuela Macrona ni možnost, ampak obveznost,« je dejala Le Penova. A predčasne volitve Macronu niso po godu, saj bi Nacionalni zbor sodeč po zdajšnjih javnomnenjskih raziskavah zmagal še močneje.
