Medtem ko se je vojna v Evropi končala že v začetku maja 1945, ko je nacistična Nemčija kapitulirala po Hitlerjevem samomoru v berlinskem bunkerju, je bil konec spopadov na Tihem oceanu precej bolj zapleten. Tudi po tistem, ko je bilo tako zaveznikom kot Japoncem jasno, da je cesarstvo vzhajajočega sonca poraženo, je proces končanja vojne potekal počasi in previdno.
Poraz namreč ni isto kot predaja. Ker je Japonska otoška država, bi okupacija zahtevala obsežno invazijo, še večjo od izkrcanja v Normandiji – čemur so se ZDA želele izogniti. Čeprav je bila Japonska vojaško že poražena, je imela besedo o tem, kdaj in kako bo vojna končana. Za japonsko vodstvo je bilo ključno vprašanje vloge cesarja v povojni ureditvi.
Poleg tega je bila Japonska vpletena v vojno ne le na tihooceanskih otokih proti ZDA in Združenemu kraljestvu, ampak že od leta 1937 tudi na Kitajskem in v Koreji, kjer je obvladovala Korejo, Mandžurijo in velike dele zahodne Kitajske.
Predaja ali boj do zadnjega?
V japonskem vodstvu so bili glede predaje močno razdeljeni. Največjo oviro je predstavljala ameriška zahteva po brezpogojni kapitulaciji, medtem ko so Japonci želeli predajo pogojevati vsaj z ohranitvijo cesarstva. To ni pomenilo le ohranitve cesarja Hirohita osebno, temveč tudi celotnega instituta cesarske družine, ki je imela osrednjo politično in simbolno vlogo v nacionalistični ideologiji tedanje Japonske. Do avgusta so Japonci želeli preprečiti tudi okupacijo svojega otočja in sojenje japonskim vojnim zločincem pred zavezniškimi sodišči.
Med Hirošimo in Nagasakijem so minili le trije dnevi. V popolnem kaosu in presenečenju, ki je sledilo bombardiranju Hirošime, je japonski vladi komaj uspelo dobro doumeti, kaj se je zgodilo, ko se je zgodilo še bombardiranje Nagasakija. A istega jutra se je začela tudi invazija Sovjetske zveze v Mandžuriji. Glede na zapiske sej vrhovnega vojnega sveta, ki je bil najvišje odločevalsko telo, je bila to na ta dan, 9. avgusta, glavna tema pogovorov.
Sovjetski vstop v vojno je bil za Tokio hud šok. Japonska in Sovjetska zveza sta imeli sklenjen sporazum o nenapadanju, Tokio pa je še julija s pomočjo Stalina poskušal z zahodnimi zavezniki doseči mirovni dogovor. S tem je bila ta diplomatska pot, na katero je vlada stavila vse karte, zaprta. Za japonsko elito, ki se je že tako bala komunistične revolucije doma, bi sovjetska okupacija pomenila najslabši možni scenarij.
V naslednjih dneh so potekali napeti sestanki vlade in vojaškega vrha. Vojska je še naprej nasprotovala predaji. Cesar Hirohito je v noči na 10. avgust predajo podprl, vendar to ni bilo javno objavljeno. V odgovoru zaveznikom je Japonska vztrajala pri zahtevi po ohranitvi cesarja. ZDA so bile pripravljene v to privoliti, vendar le, če bo predaja brezpogojna. Končno je bila odločitev sprejeta na cesarski konferenci v noči s 13. na 14. avgust.
Še zadnja ameriška bombardiranja
ZDA so po bombardiranju Nagasakija za nekaj dni prekinile tudi bombardiranje z zažigalnimi bombami. A 14. avgusta se je predsednik Truman odločil, da se pogajanja preveč vlečejo, zato je odobril nova obsežna bombardiranja. Tako se je najbolj obsežno in najdlje trajajoče bombardiranje Japonske zgodilo 14. avgusta, torej pet dni po Nagasakiju. V napadih je sodelovalo več kot tisoč bombnikov B-29.
Poskus državnega udara, da bi preprečili predajo
Iste noči so nižji častniki poskušali izvesti državni udar, da bi preprečili objavo predaje. Obkolili so cesarsko palačo, razorožili stražo in v palači zaman iskali posnetek cesarjevega govora, ki je bil posnet nekaj ur prej. Poskus atentata na premierja Suzukija jim je spodletel, vojaške enote v okolici pa se jim niso pridružile. Do jutra se je upor sesul, vodje so pobegnili, mnogi pa nato naredili samomor.
Glas cesarja, ki je končal odpor Japonske
15. avgusta opoldne so Japonci prvič slišali glas svojega cesarja, ki je sporočil, da je država sprejela zahteve zaveznikov. Odločitev je utemeljil predvsem z grožnjo jedrskega bombardiranja, proti kateremu Japonska ni imela odgovora. Besed »poraz« ali »predaja« v govoru ni uporabil.
Današnji dan zato velja za obletnico konca druge svetovne vojne. Spopadov pa s tem še ni bilo konec. Poleg posameznih incidentov, ko so japonski piloti po pomoti napadli ameriška izvidniška letala, so boji še vedno potekali med japonsko vojsko in rdečo armado na Kitajskem. Poleg tega je Stalin želel pred podpisom predaje okupirati še japonske Kurilske otoke, ki si jih je izpogajal že na konferenci na Jalti. Tako se je invazija na te otoke, ki so še danes predmet spora med Rusijo in Japonsko, začela šele 18. avgusta in je trajala do 2. septembra. Na ta dan so predstavniki Japonske na krovu ameriške bojne ladje USS Missouri podpisali predajo.
