Novica o tragediji v nekaj vrsticah je bila tistega poletja le bežno objavljena, med drugim v arhivu časopisa Pobjeda iz avgusta istega leta – brez podrobnosti, imen ali poskusa razjasnitve okoliščin. Ker uradnih poročil ni bilo, se je dogodek hitro prelevil v lokalno legendo, ki jo je spremljal strah, zasidran v spominu takratne generacije kopalcev in ribičev. Tako so med dejstvi in željo po pojasnilih hitro nastale senzacionalistične zgodbe, kot na primer, da je fant skočil naravnost v žrelo morskemu psu.
Nove različice zgodbe o smrti fanta Stevana Stevice Tomaševića so se pojavljale še leta po tragediji. Najbolj je odmevala tista, da je umrl po skoku s skale, morski tokovi pa naj bi njegovo telo odnesli na odprto morje. Te hipoteze sicer nikoli niso potrdili z dokazom, a je postala priročna za utišanje govoric o morskih psih, saj v času, ko je turizem cvetel, ni bilo zaželeno govoriti o plenilcu v Jadranu.
Tudi družina žrtve in prijatelji, ki so bili priča tragediji, nikoli niso javno spregovorili – verjetno zaradi takratnih družbenih razmer.
Prvo pristno pričevanje po sedmih desetletjih
Te dni, sedemdeset let pozneje, je portal Srbija Danas prvič objavil pričevanje, in sicer hčerke ključnega očividca, enega najboljših Stevanovih prijateljev, ki je bil v trenutku napada morskega psa z njim v vodi. Zgodba prinaša različico dogodkov brez ugibanj, romantiziranja in senzacionalizma.
»Tistega poletja so bivali v znameniti Vili Manojlović. Bili so štirje prijatelji, a moj oče in Stevica sta bila posebno povezana, skupaj sta živela tudi v študentskem domu v Beogradu. Stevica je sicer načrtoval dopust avgusta, a ker moj oče takrat ni mogel na morje, je šel že julija, da bi bila skupaj,« pripoveduje hči.
Na dan tragedije, 13. julija, so se sprva dogovorili za izlet na Lovćen. Zaradi gneče na tovornjaku, ki je prevažal tudi številne veterane, so načrt opustili in se odločili obiskati prijatelja v Sutomoru. Zamudili so ladjo, ki je odplula s Slovenske plaže v Budvi, zato je Stevica predlagal kopanje na Mogrenu, kjer je bila tudi njegova sestra.
»Ker je bila plaža polna, so odplavali proti skalam za Mogrenom 2, kjer so se radi potapljali in skakali. Tam so naleteli na skupino zagrebških balerin, ki so se sončile zgoraj brez, zato so raje nadaljevali plavanje. Plavali so drug za drugim. Stevica je bil prvi, moj oče četrti. Takrat je oče začutil udarec po rami, plavalec pred njim je zaklical: 'Stevica se bori z morskim psom!'«
Sledil je kaos. Trem prijateljem se je uspelo povzpeti na majhno navpično skalo, od koder so videli srhljiv prizor napada. »Oče je rekel, da o tem ni mogel govoriti mesec ali dva,« pripoveduje njegova hči. Kmalu jih je opazil domačin na barki, ki je prihajal iz smeri Jaza, in jih odpeljal na obalo.
Po pripovedovanju domačinov so morskega psa tiste dni večkrat opazili. Domnevajo, da je priplaval za britansko vojaško ladjo, ki je potovala iz Londona proti Splitu ali Brionom.
