Brazilske modre čelade med patruljiranjem na Haitiju (Foto: AP)
V šestih desetletjih obstoja tega pomembnega orodja za ohranjanje miru pa njegova bera pogosto ne premore pozitivnih rezultatov. Kakšne težave pestijo mirovne operacije, se morda še najbolje kaže na zadnjem primeru napotitve modrih čelad v Darfur, ki je tipični primer neskladja med sedanjimi potrebami po učinkoviti organizaciji pri reševanju regionalnih kriz in tradicionalno šibkostjo mirovnih misij ZN.
Darfurju grozi še leto dni brez vseh mirovnikov ZN
Konec julija lani je varnostni svet ZN izglasoval resolucijo št. 1769, ki vzpostavlja mešane mirovne sile Združenih narodov in Afriške unije (AU) za ohranitev miru v sudanski pokrajini Darfur. Namesto dosedanjih 7000 vojakov mirovnih sil afriških držav, ki so se izkazali za neučinkovite, naj bi ZN in AU v Darfurju imeli vsega skupaj 26.000 vojakov, kar je največja mirovna misija ZN v zadnjem času. Prejšnjih 7000 vojakov AU bo ostalo v sestavu novih mirovnih sil, ZN pa bi poslali še 19.000 dodatnih vojakov, tudi iz zahodnih držav.
Skoraj eno leto je torej preteklo od sprejetja resolucije 1769, a mešane mirovne sile še niso pripravljene in najbrž ne bodo vsaj še leto dni. Nekatere države so poslale obljubljene kontingente, druge ne. Za zdaj je na terenu le 40 odstotkov vseh obljubljenih vojakov. Še posebno v Washingtonu so pokazali nenaklonjenost sodelovanju v mešanih mirovnih silah za Darfur, čeprav so doslej ZDA dale največ humanitarne pomoči za to zahodnosudansko pokrajino.
Je pasivno varovanje miru zadostno pooblastilo?
Glavni razlog, da številne države nočejo poslati svojih vojakov v Darfur, je prepričanje, da ta mirovna misija ne bo mogla izpeljati svojega poslanstva. Čeprav gre v primerjavi z drugimi misijami ZN za zelo številčne mirovne enote ZN, je vseh teh 26.000 vojakov še vedno premalo za varovanje prebivalcev na tako velikem ozemlju, kot je Francija. Poleg tega bi bili vojaki mešane misije na udaru džandžavidov, ki nasprotujejo njihovemu prihodu. Načrtovana operacija je tipičen primer, da koncept mirovnih sil, kot ga danes razumejo v ZN, ne ustreza več dejanskim potrebam pri reševanju regionalnih kriz.
Današnji koncept mirovnih sil ZN je nastal v času hladne vojne, ko so bili konflikti drugačni, kot so danes. Listina ZN omogoča nastanek mirovnih sil v dveh primerih. ZN lahko pošljejo mirovno misijo na neko območje, da bi varovala mir in pasivno nadzirala spoštovanje določil, ki sta jih sprejeli obe strani v konfliktu. ZN pa lahko uporabijo mirovnike tudi za zaustavitev vojaških spopadov ali za varovanje neke članice ZN, ki je bila napadena. V prvih letih obstoja so ZN uporabili oba načina posredovanja mirovnih sil, tako aktivnega kot pasivnega. Po več neprijetnih izkušnjah je nastala sedanja situacija, ko ZN javno izražajo voljo do aktivnega sodelovanja v mirovnih misijah, da bi se umirile napetosti, vendar pa nočejo aktivno posredovati, da bi preprečili velike tragedije ali agresije.
Zastarele uzde
To je posledica izkušenj iz hladne vojne. Tedaj so ZN lahko uspešno posredovali le v tisti vrsti misij, ko so po nekem konfliktu nadzorovali spoštovanje premirja ali mirovnega sporazuma, čeprav jim je včasih tudi tu spodletelo. V teh časih so bili regionalni konflikti vedno del hladne vojne dveh blokov. Trajali so nekaj časa, in ko sta velesili izčrpali možnosti manipulacije, so ob njuni odobritvi nastopili ZN, da bi s svojimi mirovnimi silami ustavili ali vsaj zamrznili konflikt. ZN so bili pri tem uspešni tudi po tem, ko se je prenehala blokovska konfrontacija in regionalni spopadi niso imeli več globalnega ozadja.
Hladna vojna ni omogočala, da bi ZN postali razsodnik mednarodnih konfliktov in da bi njihove mirovne sile postale varuhi in tvorci miru. A tudi po koncu hladne vojne ZN niso postali učinkovitejši. Velike sile so jih po obdobju hladne vojne sicer spodbujale k aktivnejši vlogi v mirovnih operacijah in število njihovih misij se je znatno povečalo. Vendar ZN še vedno niso sposobni izvesti velike naloge, tako da morajo te v zadnjem času prevzeti druge organizacije, denimo Nato.
Dnevnik.si













































Komentarji