Papež Benedikt XVI. za oboje potrebuje odobritev kardinalskega zbora. Ponovna vpeljava maše v latinščini pa ni prva najava sprememb, ki bi jih v bogoslužje utegnil vpeljati papež, ki slovi po konzervativnosti in prisega na tradicijo – slednje dokazuje tudi povratek starinskih papeških ogrinjal in klobukov, ki jih je ponovno uvedel prav on.
Izza vatikanskih zidov so že večkrat prišla namogovanja, da bi papež utegnil obrniti tudi daritveno mizo, ki po stoji med duhovnikom in in verniki. Papež bi jo rad obrnil tako, da bi gledala proti tabernaklju, duhovnik pa bi bil med mašo s hrbtom obrnjem proti vernikom. Taka postavitev je po konciliju v Tridentu (1542 - 1563), ki jo je vpeljal, imenovana tridentska.
Drugi vatikanski zbor, ki je potekal med leti 1962 do 1965, je tridentsko postavitev spremenil in daritveno mizo obrnil proti vernikom, pri čemer je sledil postavitvi iz Kristosove zadnje večerje, na kateri je božji sin utemeljil zakrament evharistije s priliko o nekvašenem kruhu in vinu. Tedaj je bilo tudi odločeno, da maše potekajo v nacionalnih jezikih, da bi jih verniki razumeli in v njih sodelovali. Mednarodne maše, tudi tiste, ki jih po televiziji lahko spremljajo verniki po vsem svetu, že sedaj večinoma potekajo v latinščini.
Tudi, če bo papežu poteza uspela, po menju analitikov na rimokatoliško vero samo ne bo imela pomembnejšega vpliva, bo pa utrdila trdicijo v cerkvi in dokazala, kako zelo se Benedikt XVI. razlikuje od svojega v javnosti izjemno priljubljenega predhodnika Janeza Pavla II. Slednji je na svojih številnih romanjih po številnih držaah sveta maše, vsaj del njih, vodil v jezikih, ponavadi kar nacionalnih, ki so jih verniki razumeli.
