Zato danes večina Otočanov ve, da je Mitchell aroganten domišljav torijski politik, desničar in milijonar, ki zviška gleda na tako imenovane majhne (tudi navadne) ljudi. S sestanka v Downing Streetu 10 se je nameraval s kolesom odpeljati skozi glavna zunanja vrata, namenjena vozilom. Po varnostnih pravilih bi moral kolo peš povesti skozi manjša stranska zunanja vrata za pešce.
Policist, od katerega je Mitchell zahteval, naj mu odpre glavna vrata, mu je dejal, da mora razjahati kolo in ga potiskati skozi izhod za pešce. Kaj hujšega! Minister ga je nadrl in mu rekel, da je bebec in bo ob svojo "zaf... službo". Ko ga je drugi policist hotel pomiriti, se je drl na oba, češ da je minister, da jima ukazuje, naj odpreta glavna vrata, da bo šel skozi ta izhod, ker je minister... Zaključil je z besedami: "Poučita se, kje je vajino zaf... mesto (v družbi). Vidva ne vodita te zaf... vlade, vidva sta zaf... plebejca!" Policista sta ga prijavila nadrejenim, ti Cameronu, ki mu je Mitchell priznal, da se je razburil, ker je imel slab dan, zanikal pa je, da je preklinjal, grozil in uporabil besedo plebejec. Cameron je sicer dejal, da je bil incident povsem neprimeren, raje kot policistoma pa je verjel vzkipljivemu ministru, ki se je potem javno opravičil. Oba sta upala, da bo šel incident hitro v pozabo. Pa ne gre. Posebej zaradi zaf... plebejcev. Policijsko združenje zahteva preiskavo incidenta, večina Otočanov pa misli, da bi ga moral premier odstaviti.
Politike (ne samo britanske) spoznamo v pravi luči takrat, ko niso pred kamerami in morajo imeti opravke z ljudmi, ki so nepomembni za njihove kariere. Mitchella rešuje to, da ni posnetih dokazov za njegov izbruh. Ne oziraje se na to, kaj natančno se je drl, je naredil škodo sebi in konservativni stranki. Aroganca, vzvišenost in domišljavost niso značilne samo zanj, ampak za vrsto novejših konservativnih poslancev, še zlasti za Cameronov krog.
Torijski poslanec Mitchell je privilegiranec, sin bogatega nekdanjega torijskega poslanca, ki je hodil v najboljše zasebne šole in obogatel kot bankir, preden ga je, kot njemu podobne fante, med katerimi sta tudi premier Cameron in finančni minister Osborne, premagal občutek, da je rojen za to, da vlada drugim. Zato je postal politik. Ko ga je Cameron vendarle povišal v ministra, je prišel med svoje, med arogantne gosposke fante, ki ne vedo, koliko stane mleko in ne razumejo in ne želijo razumeti, kako živijo drugi Britanci. Mitchell je hotel s tem, ko je zajahal kolo, prikriti svojo arogantno gosposkost. Ko ga je moral razjahati na zahtevo policista, pa jo je več kot razkril.
