"Vsa poročila kažejo na to, da so svetovne sile potisnile Južni Sudan in to, kar je ostalo od Sudana, v dogovor, da bo tekla nafta. Toda poroča se samo o dogovorih glede meje in o nafti, nikjer pa več ni omembe, da je tam več kot milijon ljudi brez hrane. Tako v Modrem Nilu kot v Nubskih gorah. To zame pomeni, da ljudje, domorodni ljudje, ne štejejo nič," je do najnovejšega razpleta kritičen Tomo Križnar. Opozoril je, da v celem svetu ni hujše humanitarne krize, kot je v Sudanu.

Še v začetku avgusta, ko je Sudan obiskala ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, je imel Križnar še nekaj upanja v politiko ZDA, medtem ko je delovanje Evropske unije v tej smeri močno kritiziral. Zdaj je še bolj pesimističen: "Vsi na položajih so popolnoma zatajili, čeprav smo jih gledali s simpatijami, ko so se pojavljali – od Clintonove do Obame. Ti so pač na krmilu, človek pa se pri koritu drugače obnaša. Druge sile so pritisnile nanje in zdaj je najbolj pomembno, da teče nafta. Tako ZDA kot Kitajska na obe sudanski strani pritiskata, naj se ne spustita v vojno. To je dobro, toda pri tem se pozablja na žrtve te odcepitve."

Križnar nam je že avgusta povedal, da je obiskal črpališča nafte in naftovode v Južnem Sudanu. Ti so popolnoma uničeni, tako da je tudi zdaj opozoril, da bo preteklo še nekaj časa, preden bo nafta dejansko pričela teči. V Južnem Sudanu, ki se je osamosvojil pred letom dni, sta namreč približno dve tretjini naftnih polj, medtem ko je naftna industrija, preko katere poteka izvoz, ostala v Sudanu.

Križnar: "Vsa politika je lažniva, črnci pa morajo sedaj ali pobegniti ali crkniti"

"Ni interesa, da bi se vedelo za žrtve"

Križnarja smo sicer ujeli ravno na poti na Slovenski filmski festival, kjer bodo danes prikazali dokumentarni film Oči in ušesa boga, ki opozarja ravno na humanitarno katastrofo na območju Modrega Nila in Nubskih gora. Zaupal nam je, da se glede filma zdaj soočajo z velikimi težavami. "Zdaj imamo velike težave, ko skušamo spraviti naš film v svetovno javnost. Nihče noče videti, da je več kot milijon ljudi žrtvovanih tako v Modrem Nilu kot Nubskih gorah, da o Darfurju sploh ne govorimo," je razočaran.

"Predvsem na Zahodu, po Evropi in v ZDA očitno ni interesa, da bi se vedelo za žrtve te politike v Sudanu in Afriki. Iščemo vse možne načine, kako to povedati. Spomladi smo dobili Georga Clooneya, da je šel v Nubske gore. Takrat je 14 dni res cel svet vedel za to, nato pa je kot po neki magiji vse potihnilo in se pozabilo," razmišlja Križnar. Dodaja, da se počuti, "kot da proti nam dejansko delujejo sile ignorance in arogance". "Naš človekoljuben pogled je ignoriran," nam je zaupal.

Dokumentarni film v Južnem Sudanu dobro sprejet

Pred časom so sicer imeli projekcijo v slovenskem parlamentu, pa eno v Strassbourgu v Evropskem parlamentu. "Filma zdaj televizijske mreže nočejo kupiti, borimo se za prikaze na festivalih," je povedal Križnar. Dodal je, da pa je film ljudem v Južnem Sudanu zelo všeč. "Tam imajo v večini misijonov, misij, šol, ki sem jih obiskal, kakšno kopijo, DVD, piratsko kopijo. Pravijo, da zato, ker je pošten, odkrit, ker ne dela za Ameriko niti za Evropo, ampak je kritičen do vseh. Ne le do Kitajcev, Arabcev in Rusov, temveč tudi do ZDA in Evrope," je razložil.

"Mi Omarja Baširja vzdržujemo na oblasti. Mi mu pomagamo, da ostaja, sicer bi narod z njim že opravil. Ker pa je Bašir dovolil odcepitev Južnega Sudana, ga 'naši' zdaj puščajo pri življenju. To pa je točno nasprotje demokratičnim predpisom. Mi smo proti demokraciji, smo proti človekovim pravicam, vsak gleda le na svojo rit, dobesedno. To zaradi tega našega filma boli in zato ga ignorirajo praktično povsod. Je pa najbolj resničen," zatrjuje Križnar.

V pogovoru je Tomo Križnar omenil tudi Darfur. "Ta je zdaj pozabljen. Tam teče voda naprej, kljub temu se umira, kljub temu se napada. Tam je življenje nemogoče, otežujejo ga ravno toliko, kolikor presodijo, da ga lahko, da ob tem ne bi vzbudili svetovne pozornosti. Štiri do šest milijonov ljudi v begunskih taboriščih so prepustili usodi. Nihče ne skrbi zanje, nihče ne dela nič, da bi normalno zaživeli, da bi se njihovi otroci izobraževali. Bolj smo se naučili ljubiti stroje kot spoštovati ljudi med seboj. In to je slabo za civilizacijo," je zaključil.