V zadnjem poročilu o trgovini in razvoju ekonomisti Unctada ugotavljajo, da bo za zagon gospodarske rasti potrebna podpora politike. Poročilo se sicer osredotoča tudi na dohodkovno neenakost in opozarja, da zmanjšanje razlik ne bo imelo le pozitivnih socialnih učinkov, temveč bo prav tako vodilo v gospodarsko rast.

Veliko držav v razvoju sicer domače gospodarstvo vzpodbuja predvsem s proticikličnimi ukrepi ekonomske oz. denarne politike. Vendar pa se tudi te države ne morejo izogniti ohlajanju gospodarstva in so prav tako občutljive zaradi poslabšanja razmer v razvitih državah.

Ekonomisti Unctada so sicer že pretekli dve leti opozarjali, da so razvite države prehitro prešle od ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti k varčevalnim ukrepom. Zaradi tega po njihovem mnenju že tako šibko povpraševanje potrošnikov še vedno stagnira. Namesto, da bi z ukrepi dvignili zaupanje v gospodarstvu in na finančnih trgih pa so podjetniki pesimistični glede prihodnosti, vlagatelji pa ne želijo investirati v širjenje proizvodnje in ustvarjanje novih delovnih mest.

Poročilo opozarja, da se gospodarska rast zmanjšuje v vseh regijah sveta. V razvitih državah je ohlajanje gospodarstva posledica varčevalnih ukrepov, vendar pa tudi države v razvoju ne bodo več dolgo mogle favorizirati domačega gospodarstva.

Globalna gospodarska rast se je iz 4,1 odstotka v letu 2010 lansko leto znižala na 2,7 odstotka, ugotavlja poročilo. V letošnjem letu je pričakovan dodaten padec na 2,5 odstotka. Razvite države naj bi v letošnjem letu beležile enoodstotno gospodarsko rast. Medtem, ko se EU ponovno sooča z recesijo pa poročilo za ZDA in Japonsko napoveduje približno dvoodstotno gospodarsko rast.

Nekoliko večja bo gospodarska rast v tranzicijskih državah, za katere poročilo napoveduje rast med štirimi in petimi odstotki, kljub temu pa bo ta manjša kot prejšnja leta. Finančna nestabilnost v razvitih državah vpliva na finančne tokove na trgih v razvoju in povečuje nestanovitnost cen surovin, dodaja poročilo.

Ekonomisti Unctada na koncu izpostavljajo, da glavni izziv pri okrevanju ni zmanjšanje dolgov temveč spodbujanje domačega povpraševanja. V tem položaju po njihovem mnenju namreč strukturne reforme ne morejo biti nadomestilo za stimulativne ukrepe.