A najnovejši spopad med visoko politiko in pravno državo tokrat sega v predsedniško palačo, ki si je še posebej pod Napolitanom zgradila vplivno moralno avtoriteto. Prav Napolitano je tisti, ki je večkrat stopil v bran sodnikom in tožilcem, ko jih je napadal Berlusconi. Tokrat pa je Napolitano tisti, ki tožilcem očita, da so prestopili meje zakonov in to prav v materiji, ki je tako zelo šla na živce Berlusconiju - prisluhih.
Začelo se je z izjavo o obstoju prisluhov predsedniku Napolitanu palermskega tožilca, ki bedi nad preiskavo za prvo italijansko republiko usodnega spopada in kasneje dogovora o nenapadanju med mafijsko organizacijo Cosa Nostra in visoko politiko v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Tožilec Francesco Messineo je namreč pred kratkim povedal, da so med prisluškovanjem nekdanjemu notranjemu ministru Nicoli Mancinu ujeli tudi pogovore med njim in Napolitanom ter da bi slednji lahko pripeljali do kakšnih novih dejstev, čeprav menda niso zelo pomembni.
Temna plat novejše zgodovine
Predsednika Napolitana je razburilo dejstvo, da prisluhov niso nemudoma uničili, ampak jih tožilstvo še vedno hrani, čeprav zakonodaja predsednika republike ščiti pred prisluškovanjem, tudi če gre za slučajne prisluhe ob spremljanju drugih preiskovancev. Palermski tožilci vztrajajo, da so v celoti ravnali v skladu z zakoni, ki sicer prepovedujejo prisluškovanje predsedniku, a se je Napolitano odločil zadevo predložiti ustavnemu sodišču.
Zaplet je požel nemalo pozornosti javnosti, še posebej ker gre za občutljivo temo v italijanski zgodovini, ki tudi po 20 letih še vedno ni razjasnjena in je terjala življenje dveh velikih imen boja proti mafiji, tožilcev Giovannija Falconeja in Paola Borsellina, ki pakta o nenapadanju med mafijo in visoko politiko nista spoštovala. Vsebina prepisov prisluhov, v katerih nastopa Napolitano, je javnosti v celoti neznana. So pa v predsedniški palači menda zahtevali celoten fascikel s prisluhi, ki naj bi nastajal od novembra lani do letos spomladi, iz njih pa je menda razvidno, da je Mancino skušal pridobiti Napolitanovo zaščito pred morebitnimi obtožbami zaradi vloge pri pogajanjih med mafijo in visoko politiko v 90. letih.
Nekateri italijanski politični komentatorji ugibajo, da bi v ozadju spora utegnilo biti načrtno rušenje avtoritete funkcije predsednika republike kot nadstrankarske funkcije. Še posebej ker se Napolitanu prihodnje leto izteče mandat, predsedniku pa se je med mandatom uspelo uveljaviti kot močna moralna avtoriteta, ki je imela tudi precejšnjo podporo državljanov. Na njegovo stran se je včeraj postavila tudi ministrica za pravosodje Paola Severino. Ob poplavi prepisov prisluhov telefonskih klicev, v katere se je ujel bivši premier Berlusconi, o tem razprave skorajda ni bilo, je pa načrt zakonske prepovedi objavljanja prisluhov v medijih pred koncem sodnih postopkov močno razburil tiste, ki se zavzemajo za pravico javnosti vedeti. Kdo ve, morda pa tudi prisluhi, v katere se je ujel predsednik Napolitano, vsebujejo za javnost pomembne informacije.