V Sredozemlju je lani, ko je v Libiji, Tuniziji in Egiptu divjalo nasilje, izginilo tisoč petsto beguncev. Kljub obsežnemu Natovemu ladjevju, ki je z vrhunsko tehnološko opremo nadziralo vojaško operacijo proti Gadafiju, jih - kako cinično - nihče ni "opazil", ko so v gumenjakih brez goriva umirali od lakote in žeje. Takrat jih na afriški strani tudi nihče ni ustavljal, če so izpluli.

Letos na čolnih pred evropsko obalo umira manj migrantov, a vendar jih je bilo že več kot sto, opozarja naša sogovornica, nemška humanitarna aktivistka Conni Gunsser. Razlog za manjše število smrti pa ni izboljšan sistem reševanja, temveč dejstvo, da se je v Libiji in Tuniziji obnovila represivna evropsko-afriška politika iz časa diktatorskih režimov: namesto evropskih varnostnih služb begunce iz podsaharske Afrike lovijo že kar Arabci. Ponovno jih zapirajo v "centre za pridržanje", v tesne, umazane kletke sredi puščave, kjer nikoli ne dobijo priložnosti vzklikniti: "Azil!" To Evropi ustreza. V Bruslju so program zadrževanja migrantov pred mejami EU v sodelovanju z lokalnimi režimi uradno poimenovali "pomoč EU za krepitev zaščite".

Conni Gunsser, vodja organizacije za zaščito beguncev Flüchtlingsrat Hamburg, že leto dni organizira kampanjo, ki bo opozorila na kršitve človekovih pravic migrantov. V iniciativo Boats 4 People, "čolni za ljudi", se je združilo več deset nevladnih skupin iz različnih zahodnoevropskih in severnoafriških držav. Danes bo humanitarna flotilja, skupina ladij in čolnov, izplula iz Ligurijskega morja v bližini italijanskega Livorna. Tri tedne bodo pluli do Sicilije, čez morje do Tunizije, ob obali proti libijski meji in nazaj na Lampeduso. V pristaniščih ob poti bodo prirejali manifestacije, opozorilne akcije, projekcije filmov, protestirali bodo pred centri za pridržanje tujcev, organizirali bodo posvete o človekovih pravicah in o mednarodnih konvencijah za reševanje na morju. Če bi spoštovali mednarodno pravo, bi bilo smrti mnogo manj. Ljudi bi vozili na varno, v evropska pristanišča, kjer bi jim omogočili prošnjo za azil.

Vendar bodo aktivisti Boats 4 People na poti skozi Sredozemlje naslednjih nekaj tednov prirejali tudi komemoracije. Prižigali bodo sveče za begunce. Tisoče sveč.

Gospa Gunsser, odpravljate se na plovbo iz Evrope v Afriko, v nasprotni smeri kot plujejo begunci. Pot ste začeli načrtovati lani, ko jih je bilo morje polno. Vendar pa zdaj težko pričakujete, da bi katerega od begunskih čolnov na poti res srečali. Letos je namreč libijska obalna straža že več kot štiristo trideset čolnov sredi morja ustavila in deportirala nazaj v Libijo. Kaj se dogaja?

Mislim, da Evropska unija pritiska na nove vlade v severni Afriki. Med lansko revolucijo je denimo tunizijska obalna straža začasno "izginila" in v tistem času je veliko ljudi odrinilo na morje in priplulo do Italije. Enako se je zgodilo v Libiji.

Zdaj ko ima Tunizija (in Libija) spet začasno vlado, pa jim EU grozi, naj migrante zaustavijo sami ali pa bo EU poslala svoje enote in v dogajanje vključila Frontex (evropsko agencijo za varovanje meja, op. p.). Od svojega vira v tunizijski vladi sem izvedela, da so Italijani poslali celo letala, ki nadzirajo, kaj počne tunizijska obalna straža. Poleg tega naj bi tudi izsiljevali člane tunizijske vlade. Če želijo, da EU sprejme kvote za sprejem tunizijskih migrantov, morajo izvajati vračanje podsaharskih migrantov z morja nazaj v Afriko. Z Gadafijem pa je imela Italija tako ali tako že prej sklenjen dogovor o zadrževanju migrantov. Zdaj so ga le obnovili.

Takšno ravnanje je s stališča humanitarnega prava sporno, saj so razmere v severni Afriki za podsaharske migrante nevarne. Po pravilih bi morali imeti možnost prositi za azilno zaščito v EU, ko pridejo do njenih meja. So dogovarjanja med evropskimi in severnoafriškimi oblastmi javna ali tajna?

Sporazum z Libijo je bil javno objavljen. Ko sprašujemo uradnike v Tuniziji, pa nam zatrjujejo, da o takšnih dogovorih ne vedo ničesar. Mislim, da uradnih sporazumov v resnici ni in da vse poteka neformalno. Vemo pa denimo, da je celo Nemčija poslala v Tunizijo koordinatorja, ki sodeluje pri preprečevanju migracij. To nam je nemška vlada sama priznala.

Vaša iniciativa Boats 4 People opozarja na migrantske probleme s pomočjo čolnov, ki bodo potovali po Sredozemlju. Kaj boste počeli?

Imamo eno glavno ladjo, na kateri je prostora za deset ljudi. Aktivisti in novinarji se bodo na njej menjavali. Pridružila se jim bo tudi evropska poslanka iz Francije Hélene Flautre. Preostali potujemo z manjšimi čolni ali z rednimi trajektnimi linijami.

V Tuniziji bodo z vami plule tudi ribiške barke, ki bodo opozarjale, da je stotine Tunizijcev, ki so lani odpluli proti Evropi na ribiških čolnih, še vedno pogrešanih. Sprva ste imeli namen tudi reševati begunce s čolnov. Zakaj ste si kasneje premislili?

Predvsem zato, ker je to lahko zelo nevarno. Za reševanje na morju je treba biti posebej usposobljen. Poleg tega poznamo zgodbo nemške barke Cap Anamur, ki je leta 2004 iz morja rešila sedemintrideset potapljajočih se afriških beguncev. Ko so jih hoteli izkrcati v najbližjem pristanišču na Siciliji, so Italijani posadko aretirali in jih obtožili tihotapljenja ljudi. Na koncu so bili oproščeni, a sodni proces je trajal pet let. Izgubili so veliko denarja in ostali brez služb. Podoben je bil primer tunizijskih ribičev, ki so prav tako rešili begunce, v Italiji pa so jim zasegli barko, jih poslali v pripor in jih spravili pred sodišče.

Vendar mednarodne pomorske konvencije zavezujejo vsa plovila, da morajo pomagati drugim plovilom v nesreči.

Ravno na to hočemo opozoriti s svojo akcijo. Obstaja neskladje med mednarodnimi konvencijami in realnostjo. V Franciji se prav zdaj pripravlja tožba proti francoski mornarici, ki lani med zasedbo libijske obale ni pomagala enemu od čolnov z begunci. Umrlo je triinšestdeset ljudi, le devet jih je preživelo. Pri zbiranju informacij o tem, kaj se je dogajalo na odprtem morju (kjer so Natove ladje štirinajst dni opazovale čoln brez goriva, na katerem so bili tudi ženske in otroci, vendar niso priskočile na pomoč, op. p.), so pomagali tudi novinarji Guardiana. Povezali so se z znanstvenimi centri, ki imajo tehnologijo za izdelavo geografskih kart in za satelitsko sledenje plovilom. Natančno je znano, kje so vetrovi in tokovi nosili čoln in kje so bile Natove ladje. Del opazovalne opreme bodo znanstveniki testirali tudi zdaj, na naši ladji, ko bomo pluli čez Mediteran. Pričakujemo, da letošnja akcija ne bo zadnja.

To pomeni, da boste vzpostavili stalni nadzor nad dogajanjem v Sredozemlju in boste beležili kršitve pravic beguncev?

To bi bilo idealno. Lahko bi zbirali podatke in sprožali postopke proti tistim, ki beguncem na morju ne pomagajo. Lahko bi nadzirali tudi prestrezanje beguncev sredi morja in njihovo vračanje nazaj v Afriko. Kot veste, je Evropsko sodišče za človekove pravice (letos februarja v sodbi Hirsi proti Italiji, op. p.) odločilo, da takšno zavračanje pomeni kršenje človekovih pravic.