Žižek je v Zagrebu predstavil svojo knjigo iz leta 2011 "Živeti ob koncu časa" (Living in the End Times), v kateri sodobno krizo kapitalizma primerja z običajnimi petimi stopnjami žalovanja. Le-te so zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje, takšno strukturo pa ima tudi knjiga.

Že v nedeljo je v pogovoru z Aleksandrom Stankovićem govoril o nastali situaciji in možnih rešitvah iz zagate gospodarske krize in njenega vpliva na politiko, pri tem pa je zopet izpostavil, da zanj pomen marksizma ni v vračanju v čas realnega socializma, temveč v odpiranju kompleksnih vprašanj, ki bi jih drugi spregledali.

"Če sta bila pred dvajsetimi ali tridesetimi leti marksizem in komunizem ideja preproste rešitve (z razrednim bojem ukinimo kapitalizem), je danes zame vrnitev k tradiciji komunizma in socializma prav način, da se doume vsa kompleksnost situacije. Danes zame marksist ni tisti, ki nudi preproste rešitve, ampak nekdo, ki je pripravljen analizirati rešitve, ki se jih danes ponuja. Na primer: danes imamo tako imenovano neoliberalno opcijo, ki je mnogo bolj nevarna, kot se navadno prizna. Ta je vse bolj odprto skeptična do demokracije. Že zdaj imamo ekspertne vlade – v Italiji, Grčiji ... Torej skepsa do tega in skepsa do vrnitve k močni nacionalni državi pomenita skepso do novega desnega anti-emigrantskega populizma ... O tem je treba razmišljati, čeprav nihče ne jamči, da bomo našli rešitev. Komunizem zame ni toliko pozitiven odgovor, kolikor je to ime problema. Problemi, ki jih imamo danes (ekologija, intelektualna lastnina, biogenetika ... ), so zame problemi komunizma v smislu nečesa skupnega, kar izgublja pomen skupnega, se privatizira," je povedal Žižek.

"Svobodnemu trgu svoje, druge stvari pa morajo urejati k občemu naravnane strukture"

Na okrogli mizi mednarodne konference Prihodnost Evrope je povedal tudi, da se tovrstnim analizam strukture oblasti pogosto izognejo s strašenjem s katastrofo. "Ne sprejmite načina, kako tisti z oblastjo definirajo problem. Nekaj pogosto predstavijo kot katastrofo: 'Moj bog, če se to zgodi, bo konec sveta', no, ampak včasih pa ni,“ je pojasnil slovenski filozof.

Žižek meni tudi, da obstoječi demokratični sistem ni dovolj močan za spopad z ekonomsko krizo. Sam se ne zavzema za neposredno demokracijo, za katero meni, da lahko deluje le na lokalni ravni, v kakšni tovarni, lokalni skupnosti in v izrednih razmerah in tudi tam ne v nedogled. "Ne samo, da sem skeptičen do neposredne demokracije, ampak se moramo do neke meje vrniti od Marxa k Heglu,“ s čimer verjetno misli na Heglov oris države, ki sicer najde prostor, da posameznik svojo osebno svobodo razvije do konca svojih potencialov znotraj civilne družbe in svobodnega trga, a je hkrati obdan s stabilno državo, ki sistem največje svobode ureja, da ne zapade svojim notranjim kontradikcijam, kot so revščina, izguba časti in pomanjkanje. Pri tem dodaja, da, strogo rečeno, nima v mislih rehabilitacije države, temveč kakšne nacionalne oziroma transnacionalne organizacije.

"Pustimo trgu, da opravi svoje, kjer lahko. Ampak druge stvari, na primer, da deli sveta postajajo puščava, so globalni problemi.“ Spopadanje z globalnimi problemi po njegovem mnenju zahteva drugačne oblike odločanja, ki bi bile v heglovskem smislu naravnane k občemu dobremu in ne v funkciji posameznih interesov, kot jih lahko zastopa delovanje svobodnega trga. Žižek se prav tako ne strinja, da bi to nujno odprlo prostor novemu totalitarizmu.

Podobno vračanje k Heglu pa predstavlja tudi nova Žižkova knjiga, ki naj bi izšla 22. maja, in nosi naslov "Manj kot nič: Hegel in senca dialektičnega materializma" (Less Than Nothing: Hegel and the Shadow of Dialectical Materialism), je pa Žižek že priznal, da s knjigo ni najbolj zadovoljen in da namerava napisati še eno.