Kosorjevo večinoma podpirajo lokalne podružnice v Slavoniji ter v Šibeniku in Dubrovniku, medtem ko so Karamarkovi podporniki zmagali na lokalnih volitvah na širšem območju Zagreba, v Zadru, Karlovcu in Vukovarju. Močno podporo pa naj bi Karamarko imel tudi v nekaterih drugih lokalnih podružnicah, čeprav se ni medijsko izpostavljal toliko kot ostali kandidati.

Z njegovim vzponom naj bi največ izgubil Milinović, ki je pričakoval večjo podporo vsaj na območjih, na katerih je praviloma beležil volilne uspehe na lokalnih in parlamentarnih volitvah kot kandidat HDZ. Milinović je bil posebej razočaran nad izgubo podpore v Zadru, v katerem so vodilni ljudje HDZ odkrito podprli Karamarka.

Bivšega notranjega ministra v hrvaških medijih predstavljajo kot enega reformistov stranke, čeprav je bil eden izmed ustanoviteljev HDZ še pred osamosvojitvijo države. Bil je član bivše vlade HDZ, ki je bila obremenjena s korupcijskimi aferami. Velja pa za strankarskega jastreba.

V 90. letih je sicer zapustil HDZ in prevzel vodenje predvolilnega štaba bivšega predsednika Stipeta Mesića, ko je ta zmagal na volitvah za svoj prvi mandat leta 2000. Potem je bil tudi vodja osrednje hrvaške obveščevalne službe.

Nato sta se z Mesićem razšla, predvsem zaradi ideoloških pogledov na dogodke po drugi svetovni vojni. Karamarko je kot notranji minister sprožil množične preiskave o povojnih zločinih, Mesić pa je to doživel kot desničarski poskus revizije hrvaške zgodovine.

Karamarka, ki je po izobrazbi diplomirani zgodovinar, je leta 2008 za notranjega ministra imenoval bivši premier Ivo Sanader, obnovljeno člansko izkaznico HDZ pa mu je pred lanskimi parlamentarnimi volitvami izročila Kosorjeva.

Glede na odnos moči v lokalnih podružnicah ostali kandidati za predsednika HDZ, kot je bivši podpredsednik vlade Domagoj Milošević, ne morejo računati na večinsko podporo. Zaradi tega sta že prej združila moči dva kandidata, oba zdravnika, Milan Kujundžić in Drago Prgomet, ki sta pričakovala, da se jima bosta v "reformskem bloku" pridružila tudi Milošević in Karamarko.

Sicer pa dejstvo, da predsedniki lokalnih organizacij podpirajo posameznega kandidata, ne pomeni, da bodo tudi vsi delegati iz iste organizacije na konvenciji glasovali tako kot njihov novoizvoljeni predsednik podružnice. Izkušnje iz leta 2002 kažejo, da so presenečenja možna, ker je takrat kot glavni favorit za predsednika veljal Ivić Pašalić, po napetih dogodkih in preobratih na konvenciji pa je vodenje stranke prevzel Sanader.

Medtem ko potekajo poskusi demokratizacije HDZ, je hrvaška politična scena dobila novega akterja - Piratsko stranko, ki je del globalnega političnega fenomena.

Kot so napovedali člani Piratske stranke na Hrvaškem, bo njihovo politično delovanje usmerjeno v spoštovanje transparentnosti političnih odločitev, svobodo izražanja in izogibanje cenzuri, ne bodo pa omejeni zgolj na internetno skupnost. Njihovi kandidati naj bi se pojavili na lokalnih volitvah, ki so napovedane za pomlad 2013.