Te dni pa tudi v naši bližini beležimo vedno več samozažigov ljudi, ki jih je gospodarska kriza potisnila na rob preživetja in iz teme vsakdana ne najdejo več izhoda. O takšnem primeru smo poročali prejšnji teden, ko se je pred mestno hišo v Veroni zažgal maroški gradbeni delavec, le nekaj dni pred tem pa se je v Bologni v avtomobilu zažgal nek podjetnik. Oba sta imela finančne težave.

Že septembra lani se je v Varšavi pred uradom premierja Donalda Tuska zaradi krize zažgal Poljak, januarja letos pa se je v Sarajevu pred hrvaškim veleposlaništvom z bencinom polil in zažgal 42-letnik.

V vzhodnjaških kulturah samozažig ni nič novega

V budizmu in hinduizmu samozažigi niso nič nenavadnega, njuni pripadniki pa ga prakticirajo že več stoletij, zlasti priljubljeni so bili v Indiji, vzroki zanje pa so bili protestiranje, predanost in odrekanje. Jan Yun Hua je v knjigi Zgodovina religij raziskoval srednjeveške kitajske budiste, ki so samozažige uporabljali ravno za odrekanje – kot so se nekateri odrekali hrani in stradali do smrti, tako so nekateri drugi zanemarili telo v korist rasti misli in modrosti. V tem primeru so bili samozažigi simboli vere, ne pa političnega prepričanja ali protesta.

(Foto: AP)

"Ognjeni krst": zažig celotne vasi

Niso pa budisti in hinduisti edini, ki jim je ta način blizu. Sredi 17. stoletja se je po razkolu v Ruski cerkvi zažgala celotna vas "Starih vernikov", kar v zgodovini poznamo pod imenom "ognjeni krst". Posamezni samozažigi pa v približno istem času niso bili tuji niti jezuitskim duhovnikom v Franciji, le da se ti niso zažigali z namenom smrti – zažigali so si le po kak del telesa, kot na primer laket ali pa stegno, s čimer so simbolizirali Jezusovo bolečino in trpljenje med križanjem. Zanimiva pa je ugotovitev nekega zaporniškega duhovnika, ki je leta 1973 v sklopu raziskave prišel do zaključka, da so ljudje, ki za obliko samomora izberejo samozažig, navadnov "motenem stanju zavesti", kot primer pa je navedel epilepsijo.

V modernih časih samozažige verjetno nemudoma povežemo s tibetanskimi menihi, ki se poškodujejo v znak protesta proti kitajski nadvladi, pa čeprav je nasilje nad samim seboj v interpretaciji večine budističnih doktrin prepovedano.

(Foto: Daylife)

Zadnja leta ne mine skorajda teden dni, da ne bi pri nas (in drugih "zahodnih" medijih) objavili vsaj ene zgodbe o samozažigu budističnih menihov, njihova praksa je postala način političnega protestiranja proti kitajski represiji– pozornost svetovne javnosti (prevsem pa medijev) pa vzbudi zato, ker se posameznik zažge v javnosti, kar le še stopnjuje dramatičnost dogodka.

Cilj je mučeništvo in opozarjanje na zatiranje ljudstva

Na dejanja mnogih med njimi svet gleda (seveda tudi sami) kot na nesebične, altruistične samomore, ki jih storijo za kolektivno dobro. V nasprotju s samomorilskimi napadi, ki smo jih v zadnjih letih vajeni zlasti v Afganistanu in Iraku, pa cilj samozažiga ni čim več smrtnih žrtev, povzročitev fizične bolečine ali pa materialne škode. Bistvo samozažigov v tem primeru je pritegovanje pozornosti, s pomočjo katere postanejo slavljeni mučeniki, hkrati pa opozorijo na, po njihovem mnenju, nepravične politične razmere v državi. 

V zadnjem letu dni se je zažgalo približno trideset Tibetancev, vsi v znak protesta kitajske vladavine državi. Po mnenju dalajlame so za samozažige krivi Kitajci, ti pa z obtožbami ne ostajajo dolžni, sporočili so namreč, da so za težave krivi prav Tibetanci. Kitajske oblasti trdijo, da je bil Tibet vedno del njihovega ozemlja, Tibetanci nasprotno trdijo, da je bilo območje Himalaje neodvisno dolga stoletja.

Samozažigi pa niso tuji niti na zahodu, najbolj "priljubljeni" so bili med protestniki v času vietnamske vojne, konec 60-ih let prejšnjega stoletja pa so se razširili tudi po Sovjetski zvezi.

Buazizija je v bolnišnici obiskal tudi tunizijski predsednik. (Foto: AP)

Samozažigi pa so postali tudi del Arabske pomladi, pravzaprav je bil ravno samozažig Alžirca Mohameda Buazizija tisti, ki je zanetil začetni ogenj revolucije po vsej Tuniziji in sprožil proteste v preostalih državah. Buazizi se je namreč zažgal v znak protesta, ker so mu oblasti zasegle stojnico, na kateri je prodajal zelenjavo, s čimer je preživljal družino. V šestih mesecih po njegovi smrti se je zažgalo vsaj še 107 Tunizijcev. Val samozažigov se ni končal v Tuniziji, več deset so jih namreč zabeležili po številnih državah, ki jih je zajela Arabska pomlad, breme krize pa jih očitno širi tudi po svetovnih predelih, kjer jih prej nismo poznali.

Prejšnje teme tedna najdete tukaj.