Lastnik kemične družbe Dioki in bivši lastnik Novega lista ter dolgoletni Sanaderjev prijatelj Ježić je danes potrdil, da so leta 2009 na račun njegovega podjetja v Švici, Xenoplast & Shipping nakazali pet milijonov evrov za Sanaderja. Denar naj bi nakazali podjetji Ceroma Holding Ltd in Oil Products Ltd, ki imata sedež na Cipru, za katere je Ježić trdil, da so v lasti Mola.

Na vprašanje tožilstva, zakaj je sprejel Sanaderjevo zahtevo, je Ježić dejal, da je bil bivši premier takrat ena izmed najmočnejših oseb na Hrvaškem. "On je bil človek, ki mu ni bilo možno zavrniti zahteve. Posebej če je šlo za podjetnika, kot sem tudi sam, lastnika podjetja, ki je odvisno od državnih podjetij," je izjavil Ježić. Pojasnil je, da se je zavedal občutljivosti Sanaderjeve zahteve, sicer pa je razmišljal, da bo verjetno vse v redu, če bo to storil.

Stiki tudi po odstopu

Ježić je opisal, da se je njegovo poznanstvo s Sanaderjem začelo leta 2001, z leti pa naj bi se njihov odnos poglobil in sta se pogosto družila tudi neformalno. Med drugim naj bi se večkrat tudi srečala s predsednikom uprave Mola, Zsoltom Hernadijem.

Madžarska je zavrnila hrvaško zahtevo za izročitvijo Hernadija. Med drugim so pojasnili, da gre za vprašanje nacionalne varnosti. Preiskava na Madžarskem pa je pokazala, da sta omenjeni ciprski podjetji v lasti ruskih vlagateljev, na podlagi česar so sklenili, da Hernadi ni odgovoren za domnevno podkupnino.

Ježić je danes še dejal, da so se stiki med njim in Sanaderjem nadaljevali tudi po odstopu bivšega premierja 1. julija 2009 ter da so se nekaj mesecev zatem srečali s Hernadijem v neki zagrebški restavraciji.

Lastnik restavracije je hrvaški policiji naknadno izročil skrajšane video posnetke kosila, na katerih se med drugim vidi, da sta si Sanader in Hernadi za mizo dopisovala s pisnimi sporočili, bivši premier pa je celo vzel baterijo iz svojega mobilnega telefona. Ježića na posnetkih ni.

Prijava zaradi strahu

Ježić je danes izjavil, da je nekaj dni po omenjenem kosilu povedal Sanaderju, da ne želi, da bi drugih pet milijonov evrov nakazali na račun njegovega podjetja v Švici. Nato naj bi Sanader prosil svojega brata Flavia Sanaderja, ki živi v Švici, naj poišče rešitev za prejem pet milijonov evrov, je še dejal Ježić.

Kot je dodal, sta ciprski podjetji konec leta 2009 zahtevali vrnitev denarja, kar so v Xenoplastu zavrnili. Medtem je Xenoplast prevzel Dioki in pet milijonov evrov shranjenih na njegovem računu, je zatrdil Ježić. "Zavedam se, da je denar treba vrniti in čakam navodila, kako naj to storim," je še izjavil Ježić, ki je potrdil, da s Sanaderjem nista bila v stiku od začetka leta 2010.

Na vprašanje Sanaderjevega odvetnika Čeda Prodanovića o poreklu spornega denarja je Ježić povedal, da mu je popolnoma jasno, da je denar nakazal Mol ter da je bil namenjen Sanderju. Za prijavo denarja protikorupcijskemu uradu pa se je odločil, ker se je ustrašil, da bi preiskovalci lahko našli denar pri njemu.

Obenem je povedal, da je posloval s spornim denarjem ter da ga ni izročil Sanaderju, ker ni bilo načina. Kot je pojasnil, so čakali, da bi minilo dovolj časa od nakazila, a sta nato oba s Sanaderjem končala v priporu.

Zavrnil celotno Ježićevo pričanje

Prodanović je zavrnil Ježićevo pričanje v celoti, ter je sklenil, da je podkupnina, zaradi katere bremenijo Sanaderja, v bistvu Ježićev denar, ki ga je dobil od ruskih podjetij, ki so nameravala poslovati v Omišlju na otoku Krku, kjer je Dioki imel svoja poslopja. Tudi bivši premier je danes zanikal Ježićeve trditve, posebej del, ki se nanaša ne njegovega brata Flavia Sanaderja.

Sanaderjeva obramba je pred današnjim pričanjem Ježića večkrat poudarila, da reški podjetnik bremeni Sanaderja, da bi olajšal svoj položaj pred tožilstvom. Ježića in Sanaderja preiskujejo tudi v nekaterih drugih primerih korupcije, kot so malverzacije z zemljišči javnih podjetij in nakup dragocenega avtomobila za Sanaderja.

Sanaderja bremenijo, da je prejel deset milijonov evrov od Mola, da bi prepustil upravljavske pravice v družbi Ina madžarskem strateškem partnerju, čeprav Madžari niso imeli večinskega deleža. Sojenje je združeno s primerom vojnega dobičkarstva zaradi domnevnega prejema pol milijona evrov ilegalne provizije od avstrijske Hypo Alpe Adria Banke sredi 90. let, ko je bil Sanader namestnik hrvaškega zunanjega ministra.