Minulo leto je bilo v Srbiji zanimivo zaradi precej nevsakdanjega dogodka, na katerem se je na najvišji ravni govorilo o kulturni politiki; ugotovitve so bile sicer vnaprej pričakovane - kakor se pač spodobi za prireditve, ki se jih pripravlja zgolj iz občutka dolžnosti in v času med drugimi, bolj državotvornimi vprašanji, kot sta na primer ekonomija ali Kosovo.

Ko teče beseda o kulturi, tudi sicer zelo pogosto beremo o politiki, resursih, razvojnih zmogljivostih, osebju, potrebah, šele na koncu pa tudi kaj o umetnikih in umetnosti, brez katerih bi bila posredniška vloga ustanov in tistih, ki so v teh ustanovah zaposleni, povsem brez smisla. Ob koncu lanskega leta je bila tako objavljena raziskava, po kateri gre v Srbiji za kulturo le pet evrov na prebivalca; v njej je bilo zajetih 144 ustanov zunaj Beograda, za potrebe te raziskave je bilo narejenih več kot tisoč intervjujev z akterji v kulturi, poslanih pa je bilo tudi prav toliko vprašalnikov različnim kulturnim institucijam. No, izvemo še tole: če bi se uporabilo neke druge "instrumente" merjenja izdatkov, bi se prej omenjena številka povzpela na približno 20 evrov na prebivalca. Izvedeli smo tudi, da ta znesek, tako za primerjavo, v Italiji ni pet ali dvajset, temveč 117 evrov na glavo, kar je seveda bistveno več, in da je eden od glavnih problemov kulturnih ustanov v Srbiji ta, da v njih ni dovolj strokovno usposobljenega osebja in da se direktorje postavlja po strankarski pripadnosti. V prevodu to pomeni, da po teh ustanovah, ki so najpomembnejši posrednik med umetniki in občinstvom, velik del zaposlenih nima kaj dosti zveze s kulturo. Zdi se celo, da se v njih bolj ukvarjajo s politiko in da je ta pomembnejši del tiste znane sintagme o "kulturni politiki".

Predvsem v manjših okoljih to pomeni tudi nenapisano priporočilo lokalnih oblasti, naj ustanove ne odpuščajo neustreznega osebja, ustreznega pa naj ne zaposlujejo, ampak naj te kadre raje držijo na kratki vrvici mizernih honorarjev, za katere bodo polnili "programske luknje", torej pomanjkanje idej tistih, ki za to prejemajo plačo. Ljudje, ki sodelujejo s kulturnimi ustanovami, so večinoma mladi umetniki, katerih entuziazem se očitno zaposlenim precej izplača, saj dobijo tako plačo kot nekoga, ki jim jo bo zaslužil - pa čeprav ta nima niti službe niti zagotovljene neke minimalne, četudi virtualne eksistence.

Položaj umetnikov se v tem pogledu torej tudi v letu 2012 ne bo spremenil, razen če se ministrstvo za kulturo ne bo odločilo, da v obliki neobstoječe trinajste plače vsakemu izplača tistih pet evrov, na primer za pretrpljene duševne bolečine ali za spodbujanje ustvarjalnosti. To so torej "dogodki", ki so zaznamovali lansko leto, pa tudi vsa prejšnja. In Beograd bo morda leta 2020 postal evropska prestolnica kulture, če bo od nje do takrat sploh še kaj ostalo - in to zahvaljujoč tistim, ki niso zaposleni v kulturi.