Latinskoameriške države izstavljajo račune diktatorjem

General Rios Montt (zgoraj) je z državnim udarom strmoglavil diktatorja generala Garcio, a je bil prav takšen diktator in mu zdaj sodijo. Panamski diktator Noriega (levo spodaj) je služil zaporno kazen v ZDA in Franciji, od decembra lani pa prestaja 20-letno zaporno kazen v Panami. Argentinski general Videla (desno spodaj) pa je bil obsojen na dosmrtno ječo. (Foto: Reuters, AP)

Nekdanji general in sedanji gvatemalski poslanec se je zavihtel na oblast z državnim udarom proti nekdanjem generalu Romeru Lucasu Garcii in vodil državo od marca 1982 do avgusta 1983. V tem obdobju so bili storjeni največji in najbolj okrutni masakri nad civilnim prebivalstvom v vsej državljanski vojni (1960-1996), ki je zahtevala več kot 200.000 žrtev.

S puškami in fižolom

Nekoč nedotakljivega generala Riosa Montta je v četrtek zvečer gvatemalska sodnica Carol Patricia Flores privedla na zatožno klop z obtožnico, ki ga bremeni genocida in zločinov proti človeštvu, storjenih v času njegove diktature. Na zahtevo obtoženca in zaradi njegove starosti mu je dovolila, da bo med procesom v hišnem priporu. Po prevzemu oblasti marca 1982 je Rios Montt poskušal s "puškami" in "fižolom" opraviti z gverilci, kot se je sam izrazil julija 1982 v zvezi s staroselci in kmeti: "Če bodo z nami, jih bomo nahranili, sicer jih bomo pobili."

Tožilec Manuel Vasquez je pojasnil, da je bilo v času njegovega vladanja v 266 vojaških operacijah ubitih okoli 1700 civilistov, približno 1400 žensk so posilili, 29.000 kmetov pa pregnali z njihove zemlje in domovanj. Rios Montt je bil tudi ustanovitelj tako imenovane Civilne samoobrambne patrulje (PAC), ki so ubile vsakega, za katerega so domnevale, da je sodeloval z gverilci. Uničile so več deset staroselskih majevskih vasi in pobile njihove pripadnike. Gvatemalsko sodišče je avgusta lani zaradi teh in drugih zločinov že obsodilo na skupno 6060 let zapora štiri nekdanje pripadnike posebnih vojaških enot, odgovornih za smrt najmanj 201 kmeta v letu 1982.

Vnovično oživljanje demokracije v poznih 90. letih v Latinski Ameriki in Karibih, ki je sledilo obdobju krvoločnih diktatur v drugi polovici 20. stoletja, ki so jih podpirale ZDA, je imelo svojo ceno. Vojaške oblasti so pred sestopom z oblasti na široko sprejemale zakone o splošni amnestiji. Tako so se po vsej celini razpasli zakoni o pomilostitvah z najrazličnejšimi imeni, od tako imenovanega zakona o dolžni poslušnosti do zakonov o zastaranju, zaključku, pomilostitvah itd. Vendar se žrtve in njihovi svojci s tem niso sprijaznili in so se organizirali v razna združenja za raziskovanje in dokumentiranje storjenih zločinov. Na tej osnovi in osnovi nürnberških procesov proti nacističnim zločincem, so zahtevali, da se proti krvnikom vložijo obtožnice v posameznih državah.

Opogumil jih je španski sodnik

To jim je tudi uspelo, a šele po utrditvi demokracije v 90. letih. Opogumljeni s poskusom španskega sodnika Baltasarja Garzona, ki se je leta 1998 trudil, da bi čilskega diktatorja Augusta Pinocheta postavil pred sodišče, so v več državah razveljavili vsiljene zakone o pomilostitvah, domači pravosodni organi pa so se začeli ukvarjati z obtožnicami. Pinochet je umrl med sojenjem leta 2006, stotine njegovih somišljenikov je končalo za zapahi ali pa so še v procesu.

Predlani je bil na dosmrtni zapor obsojen argentinski diktator general Rafael Videla (1976-1981), prav tako več deset drugih krvnikov. V Peruju je bil s 25 let zapora kaznovan Alberto Fujimori (1990-2000), v Boliviji pa so Luisa Garcio Mezo (1980-1981) obsodili na 200 let zapora. Seznam je dolg, toda še daljši je seznam diktatorjev in zločincev, ki še niso odgovarjali za svoja dejanja.