"Svojega posiljevalca sem poznala, saj je pomagal pri delu na hiši mojih staršev, ko sem bila še otrok," je strahote, ki so se dogajale med vojno pogumno delila ena od žrtev. "Prosila sem ga, naj mi tega ne stori, a mi je rekel – ali ti ali pa deset drugih, po čemer bo sledilo streljanje," je dejala še ena od žrtev vojnega posiljevanja. "Kasneje sem večkrat pomislila, da bi bilo bolje, če bi me ubili, kot da so mi storili to," je dodala.
Med vojno je bilo posiljenih na tisoče žensk, le štiri posiljevalce pa so kaznovali. Ostali so še vedno na prostosti.
20 let po vojni se mnogi še vedno trudijo doseči priznanje status žrtev, pa tudi, da bi vojna posilstva razglasili za vojne zločine. Oglasili so se s hrvaškega državnega tožilstva: "Vprašanje tukaj ni, ali je posilstvo eden od načinov izvrševanja kaznivega dejanja vojnega zločina, seveda če so ob tem izpolnjeni še drugi s zakoni zapisanimi pogoji, pod katerimi kaznivo dejanje posilstva prehaja v vojni zločin.“ V skupini Žensk v domovinski vojni pa pravijo, da želijo v sodelovanju s pravobranilstvom čim prej rešiti ta problem.
Izjave žrtev so pobirali že večkrat, kar je izjemno naporno zlasti za žrtve, ki posilstva vsakič znova podoživljajo. "Vsakič se razjočem, ko pomislim na to,“ je povedala ena od žrtev. Prepričana je, da za pravico ni nikoli prepozno. "Kadarkoli in kjerkoli me bo kdo potreboval, bom povedala, kaj se mi je zgodilo. Ne bežim pred nikomer, ničesar nisem storila narobe,“ je zaključila ena od žrtev.
