(Foto: Reuters)
Po štirimesečni preiskavi je v 193 strani dolgem poročilu precejšni del krivde za nesrečo pripisalo podjetju Transocean, ki je imelo ploščad v lasti, in podjetju Halliburton, ki je na njej opravljalo cementna dela.
Ugotovitve bodo verjetno podlaga za argumente, s katerimi se bo BP branil pred sodišči pred tožbami zaradi nesreče, po kateri je v Mehiški zaliv in proti južni obali ZDA steklo za 4,9 milijona sodov (780 milijonov litrov) surove nafte.
Prva velika napaka so bila po oceni BP pomanjkljiva cementna in druga dela na dnu vrtine, zaradi česar je mešanica nafte, zemeljskega plina in primesi iz podzemnih nahajališč lahko nenadzorovano vdrla v cevi, ki so peljale proti površju. Cementna dela je izvajal Halliburton. Druga napaka je, če sodimo po poročilu, ta, da sta se BP in Transocean zadovoljila s spornimi meritvami pritiska v vrtini. Predstavniki podjetja Transocean so po mnenju BP zagrešili tretjo veliko napako, ker niso pravočasno zaznali nenadzorovanega vdora mešanice v cevi in so ukrepali šele, ko je bila že na poti na površje. Ko je mešanica vdrla na ploščad, so delavci zagrešili četrto napako in jo namesto s ploščadi preusmerili v sistem za ločevanje zemeljskega plina, ki se je tako znašel na ploščadi. Plin je tako prek ventilacijskega sistema dosegel prostor z motorji, kjer je verjetno prišlo do vžiga, varnostni sistem pa tega ni preprečil. Šesta večja napaka pa je bila, da preprečevalec izbruha na morskem dnu podjetja BP po nesreči ni deloval ravno tedaj, ko bi moral. Preprečevalec so pred kratkim sicer potegnili iz vode, zdaj pa to tristotonsko in petnajst metrov visoko napravo pregledujejo v Nasinem centru v Louisiani.
Podjetje Transocean se je na poročilo odzvalo s trditvijo, da je bil BP tisti, ki je varčeval pri projektiranju ploščadi in da je s tem bistveno povečal tveganje in možnost za nesrečo.
Nafta je v morje prenehala iztekati 15. julija, tri mesece po nesreči.
Dnevnik.si







































Komentarji