Ed in David nista socialista kot njun oče

Edova stališča naj bi bila nekoliko bolj levo od stališč starejšega brata Davida Millibanda (na fotografiji levo), a oba sta daleč od tistih zamislih očeta Ralpha, ki je v laburizem želel vpeljati prave socialistične ideje. (Foto: AP)

V novejši britanski zgodovini se namreč še nikoli ni zgodilo, da bi se brata borila za vodstveni položaj v eni od glavnih britanskih strank, javnost pa je nad tem dvobojem prevzeta ne le zato, ker gre za tekmovanje med dvema političnima linijama, ampak tudi ker se hkrati odvija neobičajna družinska drama. Ta drama ni le dvo-, temveč na zelo zanimiv način kar tristranska.

Pravi socialist

Mnogi, ki spremljajo družinski dvoboj Davida in Eda Milibanda, analizirajo razlike njunih političnih programov in opažajo, da so stališča Eda Milibanda bolj levega značaja kot stališča njegovega starejšega brata Davida, donedavnega britanskega ministra za zunanje zadeve in prvega favorita za novega šefa stranke.

Med nedavnim televizijskim soočenjem omenjenih kandidatov za voditelja laburistične stranke, ki se zavzema za mnoge levičarske programe, jima je bilo zastavljeno vprašanje, ali sta socialista. Tako David kot Ed sta zagotovila, da sama sebe vidita v tej luči, kar sta tudi utemeljila. Njune izjave so izzvale številne komentarje, v katerih se je začelo omenjati tudi njunega očeta Ralpha.

Ralph Miliband je bil pravi socialist, vsi analitiki pa opažajo, da sta se njegova sinova odrekla njegovim političnim idejam, tako da se ju je nemogoče opredeliti kot socialista. Ralph Miliband, ki je umrl leta 1994, se je celo življenje boril proti kapitalističnemu sistemu, saj je bil prepričan, da bo kot tak propadel. Njegova sinova sta kapitalizem medtem sprejela, borita se za vodilni položaj v stranki, ki praktično povsem odprto zagovarja kapitalistično gospodarstvo, ob tem pa menita le, da bi morali kapitalizem ublažiti z močnimi socialnimi ukrepi in programi. Prav v tolikšni meri se David in Ed Miliband počutita socialista.

Ralph Miliband je imel povsem drugačno mnenje, svoje ideje je opisal tudi v mnogih knjigah, ki so imele občuten politični vpliv v desetletjih po drugi svetovni vojni. Ena od njegovih knjig naj bi bila celo ključna literatura radikalnih študentov v šestdesetih letih, ki so ustanovili levičarsko gibanje s socialističnim in pacifističnim programom. Miliband je študente s svojimi zapisi prepričal, da je treba spremeniti družbeni sistem, da bo kapitalizem slej ko prej pogorel in propadel ter da si je treba za ta cilj močno prizadevati.

Vse to je bila posledica njegove življenjske poti. Starša Ralpha Milibanda sta bila poljska Juda, ki sta med obema svetovnima vojnama emigrirala v Bruselj. Tam se je njegov oče začel ukvarjati z obrtništvom, izdeloval in prodajal je usnjene predmete. Leta 1940 je nacistična Nemčija izvedla invazijo na Belgijo, takrat 16-letni Miliband pa se je z očetom uspel vkrcati na zadnjo ladjo, ki je še izplula iz pristanišča Oostende proti Angliji. Njegova mati in sestra sta se skrili na neki kmetiji, kjer sta prebili in preživeli vojno.

V Londonu je Ralph Miliband sprva opravljal fizična dela, kasneje se mu je uspelo vpisati na elitno vseučilišče London School of Economics. Zadnja leta vojne se je udinjal za mornarja na neki britanski vojaški ladji, leta 1944 pa je sodeloval pri zavezniški invaziji na Normandijo v Franciji ter vojaških operacijah v Sredozemlju.

Poraz korenitih sprememb stranke

Po vojni je nadaljeval študij, kasneje pa je postal profesor na univerzi, ki so ga zanimale družbene spremembe. Bil je levičar, vendar nikoli ni bil član komunistične partije, poleg tega je bil marksist, ki je močno kritiziral ne samo kapitalistični zahod ampak tudi stalinistični vzhod. Velik vpliv nanj je imel laburistični politik Harold Laski, tako da se je tudi Ralph Miliband zbližal z levim krilom laburistične stranke, ki je bila takrat zelo levičarsko, socialistično usmerjena. Leta 1961 je napisal svojo ključno programsko knjigo z naslovom Parlamentarni socializem: študija o laburistični politiki, v kateri je zagovarjal zamenjavo kapitalizma s socializmom. Istega leta se je poročil z Marion Kozak, svojo nekdanjo učenko, ki je bila prav tako judovskega rodu, s katero je leta 1965 povil sina Davida, štiri leta kasneje pa še Eda.

Ralph Miliband je bil v naslednjih desetletjih zelo politično aktiven, predvsem kot teoretik modernega socializma. V obdobju, ko je bil na vrhuncu moči levičarski laburistični politik Tony Benn, so njegove ideje v stranki prevladale, vendar pa je prav na temelju teh idej na volitvah leta 1983 laburistična stranka doživela velik poraz, kar je v stranki pripeljalo do ogromnih sprememb. V tem obdobju sta ameriški predsednik Ronald Reagan in britanska premierka Margaret Thatcher reformirala in oživila kapitalizem, ki se je gospodarsko in politično okrepil, čemur je sledila tudi sfera političnih idej. Nemoderne ideje Ralpha Milibanda so zato odšle v pozabo.

Blairova "tretja pot"

V laburistični stranki, ki jo je maja 1994 prevzel Tony Blair, je prišlo do velikih sprememb na temeljih tako imenovane tretje poti, ki je dejansko pomenila vključitev kapitalizma v laburistični program.

Ralphova sinova David in Ed Miliband sta se pridružila tej Blairovi laburistični stranki, ki je bila dejansko popolna negacija stališč njunega očeta. Znotraj stranke sta vseskozi napredovala in sprejemala njeno kapitalistično osrčje, proti čemur se je tako vztrajno boril njun oče. V stranki sta se prerinila do današnjega položaja, ko skupaj s še tremi somišljeniki kandidirata za njenega vodjo in sta obenem tudi glavna favorita za zmago. Kdo bo dejansko postal novi voditelj laburistov, bodo z glasovanjem odločili člani stranke.

Kaj pravi mama Marion?

Britanski novinarji trdijo, da oče bratov Miliband ne bi glasoval za nobenega od svojih sinov, če bi bil še vedno med živimi. O tem naj bi pričal zanimiv podatek. Njuna mati Marion, ki še vedno živi in je tudi sama zelo politično aktivna, je dejala, da ne bo glasovala niti za Davida niti za Eda, temveč bo svoj glas namenila kandidatki, ki velja za najbolj levičarsko usmerjeno. Gre za temnopolto članico britanskega parlamenta Diano Abbot, ki je dejansko prava socialistka.