Turške ustavne spremembe visijo na nitki

(Foto: Reuters)

Rahla prednost se sicer kaže za zagovornike ustavnih sprememb, s katerimi namerava vlada premierja Reçepa Tayyipa Erdogana predvsem zagotoviti večji civilni nadzor nad vojsko in reformirati način imenovanja sodnikov. A ker je približno dvajset odstotkov volilcev še neodločenih, se bo boj za volilne glasove bil do odprtja volišč. Pomemben jeziček na tehtnici bodo očitno kurdski glasovi iz vzhodnih provinc.

Zaskrbljena evropska komisija

Če bo referendum o ustavnih spremembah v nedeljo padel, se bodo krepko zmanjšale tudi možnosti AKP za vnovično volilno zmago na parlamentarnih volitvah prihodnje leto. Toda Erdogan se ustavnih sprememb ne loteva zaradi izboljšanja notranjepolitičnih pozicij lastne stranke. Trdno je prepričan, da po vojaškem udaru leta 1980 zasnovana ustava nujno potrebuje spremembe. Moderna Turčija, ki si želi članstva v Evropski uniji, mora zajeziti vpliv vojske.

V Bruslju so prizadevanja za spremembo ustave pred meseci že pozdravili in ocenili, da so skladna s priporočili beneške komisije pri Svetu Evrope. Rdeča nit teh priporočil je poziv za več transparentnosti in demokratičnosti na turškem notranjepolitičnem parketu. Tik pred nedeljskim referendumom se je včeraj evropska komisija vnovič oglasila. Tokrat je nastopila z opozorilom, ki utegne odločilno vplivati na izid referenduma - in to ne nujno v Erdoganovo korist. "Obžalujemo, da pred oblikovanjem predloga reform ni bil opravljen obsežen posvetovalni proces v političnem prostoru in v družbi," je dejala tiskovna predstavnica komisije Angela Filote. Po njenih zagotovilih je komisar za širitev Štefan Füle zaskrbljen zaradi načina vodenja referendumske kampanje. Ta se ni bistveno ukvarjala s predlaganimi ustavnimi reformami, temveč se je usmerila predvsem v medsebojna obtoževanja Erdoganove AKP in opozicijske Republikanske stranke CHP. Stranka kemalistične elite, ki je ob vojski in sodstvu desetletja veljala za branik Atatürkove sekularne ureditve, je operirala z znanimi obtožbami zadnjih let, namreč, da si AKP poskuša podrediti državo. S strahom morebitne islamizacije države je CHP uspelo prepričati prijateljske kroge med evropskimi konservativci, ne pa večine turške javnosti.

Iskanje podporez obljubo rušenja zapora

Erdoganova stranka se je v zadnjih tednih osredotočila na prepričevanje kurdskega vzhoda. Petino turškega prebivalstva, ki je pod represalijami vojske v več kot četrt stoletja trajajočem konfliktu trpelo najbolj, je sam premier poskušal prepričati, da druge izbire kot potrditve ustavnih sprememb ni. Minuli konec tedna je obiskal neuradno upravno prestolnico kurdskih provinc Dijarbakir. Že na cestnih vpadnicah je lahko videl, da ga ne čaka preprosta naloga. Poleg številnih plakatov, na katerih je vlada pozivala k potrditvi referenduma, je podobno gosto morje transparentov prokurdske stranke BDP pozivalo k bojkotu referenduma.

Najrevnejši del turške države ja razočaran nad skromno izpolnitvijo Erdoganovih obljub, da bo poskrbel za več pravic kurdskega prebivalstva. Številni notranjepolitični procesi, povezani s hkratnim poskusom normalizacije odnosov z Armenijo in "demokratičnega odpiranja" do Kurdov, so ga prisilili k odložitvi smelejše politike večjih kulturnih, jezikovnih in socialnih pravic prebivalstva na vzhodu države. Zamisli o avtonomiji za Kurde, s katero se je iz svoje celice na otoku Imrali v Marmarskem morju oglasil zaprti voditelj PKK Abdulah Öcalan, Erdogan ni vnesel med ustavne spremembe. Prav zato stranka BDP poziva k bojkotu referenduma in zahteva celovito modernizacijo turške ustave.

Erdogan je med svojim nastopom v Dijarbakirju celo obljubljal rušenje mestnega zapora, v katerem je vojaška hunta po udaru leta 1980 mučila na tisoče Kurdov. Tri dni pozneje mu je na shodu BDP večdesettisočglava množica sporočala, da to ne pride v poštev. "Zapor bo postal muzej miru in človekovih pravic. Ne bomo dovolili, da ga spremenijo v šolo. Otrokom bi tam vsiljevali poturčevanje," je sporočil župan Dijarbakirja Osman Bajdemir.