Je Rusija pripravljena na predsednico?

(Foto: AP)

Potem ko je sedel v gasilsko letalo med poletnimi uničujočimi požari, se srečeval z ubežniki iz pogorelih vasi in jim zagotavljal nove hiše pred zimo, se znova podal v akcijo reševanja ogroženih živalskih vrst na daljni ruski vzhod, se je v intervjuju za časnik Kommersat konec avgusta izognil neposrednemu odgovoru o svojih prihodnjih načrtih. Potrdil je le, da bo vsekakor ostal visoko v politiki. "Imam le dve možnosti: ali gledam z obrežja, kako voda odteka in kako stvari propadajo, ali pa se angažiram, jaz se raje angažiram," je dodal. In za mnoge politične analitike tako že vrgel rokavico v predsedniški ring.

Tvegana morebitna kandidatura

Tako rekoč vsi komentatorji se strinjajo, da si Medvedjev in Putin ne bosta stopila nasproti, ob pogledovanju naokrog, kdo bi lahko enemu ali drugemu predstavljal resnega tekmeca, pa začenjajo prisegati na guvernerko "Putinovega mesta" Sankt Peterburga, rusko Margaret Thatcher Valentino Matvijenko. Pri tem opozarjajo, da je že samo omenjanje njenega imena dvorezen meč oziroma da lahko tej njeni morebitni ambiciji bolj škodi kot koristi. Če bo na kakršen koli način nakazala, da bi želela kot prva ženska po Katarini Veliki vladati Rusiji, tvega, da bo Putinov lobi, ki vključuje tudi Medvedjeva, storil vse, da jima nihče ne meša štren.

V Rusiji se zato ne sprašujejo, ali bo Matvijenkova izzvala Putina (ali Medvedjeva), ampak ali bi ga lahko. In dodajajo, da je edina oseba v državi, ki bi to zmogla, kar je dokazala v minulih sedmih letih guvernerstva, ko je mesto ob Nevi doživelo pravi razcvet. Če je Sankt Peterburg ob tristoti obletnici mesta z denarjem centralnih ruskih oblasti s Putinom na čelu leta 2003 polepšal zunanjo podobo, so se res prave spremembe zgodile kasneje. Zrasli so ogromni stanovanjski in poslovni objekti, opazno pa se je spremenilo tudi splošno družbeno ozračje v mestu, ki zdaj zbuja izredno samozavest in zadovoljstvo ljudi.

Enainšestdesetletna Matvijenkova, rojena in odrasla v Ukrajini, je od lokalne mladinske komunistične voditeljice in udeleženke na prvem Gorbačovovem delegatskem partijskem kongresu leta 1988 napredovala prek diplomacije v vlado in pristala na položaju izvoljene guvernerke mesta, ki ga imajo za drugo rusko prestolnico. Tako vpeta v razvoj sodobne Rusije se s svojo naravoslovno izobrazbo, izredno odločnostjo in občudovanja vrednim spominom nedvomno že postavlja ob bok ženskama, ki sta že zaznamovali evropsko politiko, prej omenjeni Thatcherjevi in kanclerki Angeli Merkel. Svojo popularnost pa si je gradila tudi z vse bolj samozavestnimi tedenskimi guvernerskimi "seansami" vprašanj in odgovorov, ki njene someščane navdušujejo s spontanostjo in predvsem občutkom, da vsestransko obvlada svoje delo.

Ženske ostajajo na obrobju politike

Rusija se nikoli ni navduševala nad ženskami v politiki, celo v sovjetskih časih, ko je bila enakost eden glavnih propagandnih sloganov, je bila njihova vloga v njej obrobna. Matvijenkova se tega zaveda, ne nazadnje se spominja, da so njeno kandidaturo spremljali ulični transparenti "guverner ni žensko opravilo". Kljub temu nasprotuje tako imenovanim ženskim kvotam v politiki, ki so značilne predvsem za skandinavske in še nekatere druge evropske države, in zatrjuje, da se morajo ženske predvsem naučiti, kako biti bolj tekmovalne.

Preglednost mestne politike, ki jo dopolnjujejo prenosi sej mestnega sveta po internetu ter javnost vseh zemljiških dražb, Matvijenkovo uvrščajo med redke ruske politike, ki skušajo tudi dejansko stopiti na prste največji državni rani - korupciji. Razlogov, da jo nekateri vidijo na samem ruskem vrhu, je torej kar nekaj, eden bolj špekulativnih pa je, da ji lahko tja pomaga celo sam Putin. Ta ji je namreč še kot ruski predsednik izdatno pomagal pri prihodu na sedanji položaj. Če slučajno tehta možnost, da se (še) ne vrne v Kremelj, hkrati pa ne podpre Medvedjeva, se Valentina Matvijenko ponuja kot idealna rešitev.