Močan signal za razelektritev napetosti

Savdski kralj Abdulah, libanonski predsednik Michel Suleiman in sirski predsednik Bašar Al Asad ob začetku včerajšnjih pogovorov v Bejrutu (Foto: Reuters)

Cilj državnikov, ki so jih ZDA pred leti uvrstile na nasprotna bregova v vojni proti terorizmu, je bilo pomirjanje razgretega libanonskega političnega prostora. Za vnovične napetosti v deželi ceder so poskrbele govorice, da bo Mednarodno sodišče za preiskavo atentata na nekdanjega premierja Rafika Haririja za umor obtožilo tudi nekatere člane Hezbolaha. Ker je šiitska milica koalicijska partnerica v vladi narodne enotnosti Saada Haririja, sina umorjenega nekdanjega premierja, se v Libanonu po takšni morebitni obtožnici pričakuje obdobje podaljšane politične nestabilnosti.

Aktivna zunanja politika na Levantu

Skupna politična iniciativa Savdske Arabije in Sirije, ki sta se vedno potegovali za čim večji vpliv v Libanonu, kaže na spremenjena razmerja moči na Bližnjem vzhodu. Odnosi med Damaskom in Rijadom so se dokončno na ledišču znašli po umoru Rafika Haririja, ki je gojil tesne vezi s savdskim kraljevim dvorom in tamkajšnjimi vplivnimi gospodarstveniki. Zaradi njegovega umora ta še do danes ostaja nepojasnjen se je Savdska Arabija pridružila ostrim obsodbam Francije in ZDA. Puščice besa so takrat letele tudi proti Damasku, ki je bil osumljen vpletenosti v umor priljubljenega politika. Zaradi naraščajočega mednarodnega pritiska je Asad takrat moral iz Libanona umakniti vseh 14.000 sirskih vojakov in pripadnikov obveščevalnih služb, ki so v sosedo vkorakale z njenim povabilom leta 1986 in tri leta pozneje končale 15 let trajajočo libanonsko državljansko vojno. Napetosti med Libanonom in Sirijo so se medtem že tudi umirile. Libanonski premier Hariri je od decembra že štirikrat obiskal Bašarja Al Asada v Damasku. Do krepitve medsebojnih vezi in gospodarskega sodelovanja med Sirijo in Libanonom ni prihajalo nepričakovano. Trend celitve ran preteklosti so se lotevali na različnih koncih Bližnjega vzhoda.

Skupen obisk Asada in Abdulaha včeraj v Bejrutu predstavlja nadaljevanje njunih prizadevanj za stabilizacijo Libanona. Ta so začasni vrhunec doživela lanskega novembra, ko je pod posredovanjem Damaska in Rijada Rafiku Haririju slednjič uspelo sestaviti vlado narodne enotnosti s Hezbolahom. Naporno oblikovanje libanonske vladne koalicije se verjetno še lep čas ne bi premaknilo z mrtve točke, če Savdska Arabija (Rijad velja za skrbnika interesov sunitov) in Sirija (Damask premore tesne vezi s Hezbolahom) poprej ne bi zakopali svojih dolgoletnih zamer.

Sedaj je aktivna zunanja politika dvojice na Levantu ponovno potrebna. Če bo mednarodno sodišče dejansko za umor Haririja obtožilo tudi nekatere člane Hezbolaha, bo sunitsko-šiitsko sožitje v vladi narodne enotnosti pod velikih preizkusom. Njen razpad ni izključen. Najbolj črnogled scenarij pa predvideva vnovične spopade med šiiti in suniti v Libanonu. Prihajajočo krizo sedaj poskušajo preventivno nevtralizirati regionalni igralci. Poleg Savdske Arabije in Sirije posredujeta še Turčija in Katar. "Manjkajoči regionalni igralec v teh prizadevanjih je Iran, glavni podpornik Hezbolaha. Morda bo Sirija zaradi upravljanja razmer naprošena, da se pogovori z Iranom in Hezbolahom," je razmišljal Paul Salem, vodja bejrutskega bližnjevzhodnega oddelka pri organizaciji Carnegie Endowment.