Češka "Mata Hari" obžaluje in daje intervjuje

To potrjuje intervju, ki ga je Odehnalova v zavetju toplega družinskega doma, kjer vzgaja dva otroka, dala vodilnemu češkemu političnemu dnevnemu časopisu. Izjavila je, da jo grize vest, ker je s svojo neopreznostjo uničila kariero zelo perspektivnih vojaških obrazov, namestnika načelnika Jozefa Prokša, poveljnika vojaškega oddelka v uradu predsednika republike Františka Hrabala in Natovega generala Jozefa Sedlačka. Omenjena trojica je morala kljub nedolžnosti zapustiti vrste češke vojske.

Zamenjave so se zgodile samo zato, ker se je Odehnalova na nekem strokovnem seminarju zagledala v Roberta Rahardza, ki je na češkem ozemlju za uradno Moskvo opravljal vohunske naloge. Vohun je po razkritju pobegnil v Rusijo in se izognil aretaciji, tako da za svojo tajno delovanje ne bo odgovarjal. Res je, da je morala Odehnalova prav tako zapustiti češko vojsko, vendar pa so zaradi njenega ponorelega srca na cesti končali trije visoki oficirji, ki o razmerju svoje sekretarke z omenjenim Rahardzo, češkim državljanom indonezijskega rodu, zagotovo niso vedeli popolnoma ničesar.

Glavo ji je zmešal na seminarju

Odehnalova pravi, da se je z Rahardzo spoznala na strokovnem seminarju, kamor jo je na izpopolnjevanje poslal generalštab češke vojske. Vohun je bil po vsem sodeč na tem seminarju glavna atrakcija. Po besedah češke "Mate Hari" je bil možakar visok, slok in mil, njegov indonezijski izvor pa je udeleženkam seminarja hitreje pognal kri po žilah. Med vsemi se je z Rahardzo, ki je bil takrat glavni psiholog v centrali češke zaporske službe, pobliže spoznala najlepša med vsemi udeleženkami seminarja, Vladimira Odehnalova, ki je poleg privlačnega videza med vsemi imela tudi najvišji čin in najbolj privlačno delovno mesto v generalštabu češke vojske.

Odehnalova se sicer brani, da se je z Rahardzo kasneje le spontano sestajala na večerjah v praških restavracijah, ko ji je to dovoljeval čas, v najboljšem primeru pa se je to zgodilo enkrat na mesec. Kot zatrjuje nekdanja vojakinja, je bilo to tudi vse. S takšno obrambo je drugače srečno poročena Odehnalova nadrejenim skušala obrazložiti svojo prijateljsko zablodo in nevarno povezavo, s čimer pa si je obenem nakopala gnev svojega soproga. Kljub temu ji je zakon očitno uspelo rešiti, saj je v omenjenem intervjuju dejala, da mož verjame njenim besedam. Ni pa razkrila, ali ji soprog verjame, da ni vohunka ali da mu je ostala zvesta.