Lennon je dejal, da na svetu obstaja zvezdniški sistem, v katerem je bil do beatlesov na prvem mestu Jezus, in ker gre za eno bolj preprostih ter od zdravega razuma brizgajočih misli, je na mestu, če se v tem zapisu, katerega glavni junak je sicer Josip Broz - Tito, držimo Lennonovega napotka. Kje v zvezdniškem razvidu pop ikon je torej danes Josip Broz - Tito? Ni dvoma, da je bil Josip Broz zvezda že za časa življenja.

Zvezdniški politik in to svetovnega formata, torej planetarno znana osebnost. Kaj drugega reči o človeku, katerega obraz je bil na naslovnici časopisa Time že oktobra 1944, osem let pozneje, leta 1952, pa tudi na naslovnici revije Life, bi bila skrajna neumnost. Kajti tistega leta so se na naslovnici revije Life pojavili na primer Ernest Hemingway, Marlene Dietrich, Marilyn Monroe in Elizabeta II. Zlahka dokazljivo je tudi, da je Tita zvezdništvo zanimalo. Njegova najljubša umetnost je bil film, filmski igralci oziroma igralke, kot na primer Sofia Loren ali Liz Taylor, Yul Brynner ali Kirk Douglas, pa ljuba družba. V filmu Bitka na Sutjeski je lik Tita igral sam Richard Burton, tisti čas prvoligaški A igralec in ultimativni svetovni zvezdnik.

Vendar pa Tito v svojem posmrtnem življenju ni svetovna ikona, prej regionalna. Lahko bi se reklo, da je nekje vmes. Premehak za diktatorja in pretrd za mučenika. Kot pop ikona funkcionira šele zadnjih 20 let, prej je pač pripadal izključno svetu voditeljev oziroma kvečjemu socialistični politični ikonografiji. V naravi popa, tja od Kristusa dalje, je namreč, da moraš za dosego resnične pop veličine umreti predčasno. Ta "live fast, die young" moment je namreč značilen za vse največje pop ikone, med katere poleg zveličanega spadajo še Hendrix, James Dean, Janis Joplin, Jim Morrison in še nekateri. Broz se je temu izognil.

Na koncu ni bil lepo truplo, ampak je umrl kot starec, ki so mu odrezali nogo. Zato ga že v revolucionarni sceni po dosegu v vsakem primeru prekaša Ernesto Che Guevara, kubanski revolucionar, ki je v primerjavi z Brozom po strateško-političnih dosežkih sicer drugoligaš, vendar pa je umrl razmeroma mlad, pri 39-ih letih, in nasilno, kar pomeni mučeniško. In ni dvoma, da piko na i k Chejevi slavi doda tudi to, da je bil ob koncu svojega življenja s tisto brado in dolgimi lasmi podoben Jezusu. Pod Chejevo sliko na majici ni potreben noben napis. Dovolj je njegov lik, tudi če je zgolj silhueta. Drugače je z Brozom, ki je sicer tudi precej eksploatiran, vendar je pod njegovim likom skoraj obvezno natisnjen tudi kak napis, pa naj gre zgolj za njegovo ime, če že ne kak pregovor ali misel tipa: "Josip Broz, dobar skroz." Seveda je treba upoštevati, da je Broz vendarle pripadal generaciji, ki je bila prestara, da bi se kontrakultura v 60. letih sklicevala na njo. Prej nasprotno. V njegovi generaciji ljudi so mladostniki tedaj videli osebe establishmenta, proti katerim se je treba upirati.